Pisalo se je leto 1998, bilo je v New Yorku, natančneje v dnevni sobi Nadie Stieglitz, ki se je, preplavljena z delom v službi, garanjem v gospodinjstvu, z izzivi, ki jih prinaša skrb za tri otroke in njihovo vzgojo, počutila izžeto, kot da jo zapuščajo življenjske moči. Kako si povrniti veselje do česar koli v svetu, v katerem je zapovedano delo in samo delo? Kako zaposliti možgane s čim prijetnejšim kot seznamom opravil, ki jih je treba čim prej postoriti?
Utrnila se je zamisel o tem, da bi ženske druga drugi pomagale vrniti igro v življenje in, seve, veselje, ki ga ta prinaša. Tako je nastala pobuda Miši plešejo (Mice at Play), izhajajoč iz reka Ko mačke ni doma, miši plešejo, ki ima tudi svojo spletno stran. Mačka v tem primeru ne ponazarja življenjskega sopotnika, ampak delo, vsakdanja opravila, skratka vse, kar življenje dela resno. Prek pobude Miši plešejo ženske iščejo tovarišice v igri, druga drugo spodbujajo, da si vzamejo prosti čas samo zase, se povsem odmaknejo od izpolnjevanja obveznosti in se – igrajo. Doslej so se že preizkusile v boksanju, trebušnem plesu, plesu na vodi, jadranju, pripravi parfumov, v preobleki v slogu 40. let 20. stoletja. Tovarišice v igri so druga drugi v oporo, da se vsaj za nekaj časa odmaknejo iz svoje glave in vsakdanjega življenja, se pa z dušo in telesom potopijo v nekaj nevsakdanjega zanje, igro.
»V sodobni družbi smo se prisiljeni zagovarjati za to, da si vzamemo čas za igro, se celo opravičevati, ker si jo omogočimo,« razlaga Nadia Stieglitz, »čeprav nas prav igra opominja na našo boljšo plat in nam kaže, kako veseli smo lahko. Med igro smo deležni čudovite lahkosti bivanja.« Sara Baysinger, tovarišica v igri, pa meni: »Prav osupljivo je, kako veliko lahko igra da človeku. Lahko ga preobrazi.«
Brez igre nas ni
»Dejavna igra,« pojasnjuje psihiater Stuart Brown, »je človeku nepogrešljiva. Zanjo je značilno posebno stanje duha, v katerem zmoremo biti radovedni in se prepustiti čudenju, res se pustiti osupniti, navdušiti, kaj na (novo) odkriti. Izsledki nevroznanstvenih študij potrjujejo, kako pomembno je, da si omogočimo takšno stanje. Prav igra nam namreč pomaga izgrajevati si takšne možgane, da zmoremo biti ljudje, kakršni želimo biti, sposobni, uspešni, odzivni, dovzetni, dobro družbeno prilagojeni.«
Plazilci, želve, podgane, ptice, primati, večina sesalcev in celo nekatere ribe se igrajo, ko so mladiči, a le redke živali se igrajo še potem, ko odrastejo oziroma spolno dozorijo. Ljudje se. V otroški dobi se z igro naučimo varno, netvegano razumeti sebe, spoznati svet, v katerem živimo, in se poučiti, kako ta deluje. V odrasli dobi z igro tkemo nove povezave med nevroni, torej dobesedno preobražamo svoje možgane, s tem vred pa tudi sebe.
Po raziskavah na živalih je igra pomemben dejavnik razvoja. Ko so znanstveniki v laboratoriju podganje mladiče prikrajšali za igro, so odkrili, da se njihovi možgani v primerjavi z možgani vrstnikov, ki so se lahko igrali po mili volji, niso normalno razvijali, in sicer so se pojavile nepravilnosti pri razvoju čelnega režnja. Zaradi tega so se podgane, ko so odrasle, vedle drugače, nenehno so se skrivale in niso raziskovale okolja, takšno vedenje pa je, seveda, v naravi nujno za preživetje, kajti brez tega živali ne morejo priti do hrane, si najti spolnih partnerjev itn. Še več, čeprav niso bile izpostavljene nevarnim razmeram, so imele tiste brez igralnih izkušenj v krvi visoko raven kortizola, stresnega hormona. Poginile so iz neznanega razloga in veliko prej kot njihove vrstnice, ki jih raziskovalci niso prikrajšali za igro.
Stuart Brown, ki proučuje igralne navade odraslih – v različne raziskave, kako odrasli preživljajo prosti čas, je vključil že 6000 ljudi –, opozarja, da so odrasli, ki si ne vzamejo več časa za igro, v primerjavi z onimi, ki si ga, bolj otožni, brez veselja (in volje) do česar koli, po pravilu deloholiki in depresivni.
Po izsledkih njegovih raziskav se ljudje začnejo prikrajševati za igro na pragu polnoletnosti. Moški tudi po 18. letu ohranijo vsaj eno dejavnost, ki je primerljiva z otroško igro, in sicer posvečanje športu, pa naj to pomeni, da se sami podijo po igrišču ali spremljajo tekmovanja na malih zaslonih, ženske pa niti tega ne. »Zaradi tega se v odraslosti pojavi ogromen občutek izgube, domala vsem odraslim se toži po prostem času oziroma brezskrbnem preživljanju tega, igri torej,« razlaga Stuart Brown.
Dobra novica je, da smo ljudje, vsaj večina, po naravi igrivi in da si lahko sposobnost igrati se, ki smo jo imeli v otroštvu, v odrasli dobi povrnemo. Najlažje tako, da se spomnimo, kaj smo radi počeli, ko smo bili otroci, in najdemo podobno dejavnost, primerno svojim letom, telesni pripravljenosti itn., seve.
Najprej delo, potem igra?
»Sodobnemu človeku delo pomeni to, kar je človeku nekoč religija. Od njega je odvisna njegova identiteta, z delom osmišljuje svoje življenje,« razlaga Benjamin Hunnicutt. Biti zaposlen od jutra do večera, od petka do svetka, pomeni, da nisi nihče, prav nasprotno, da si nekdo, pomemben, in da ti gre dobro. Prosti čas, namenjen brezdelju, je bil po mnenju antičnih filozofov vatel, s katerim je bilo mogoče meriti, kako dobro življenje ima kdo. V sodobnem svetu velja nasprotno, prosti čas je nekaj otročjega, bedastega, norost, ki ničemur ne služi, potrata časa, moči, denarja ...
Jonathan Gershuny z Univerze Oxford, ki proučuje, katerim dejavnostim ljudje posvečamo koliko časa, razlaga, da je v človeški zgodovini tako imenovani prosti čas, ki pomeni, da je kdo več ur zdržema posvetil igrivemu brezdelju, pripomogel k največjim odkritjem, novostim in umetniškim stvaritvam. Drži pa tudi, da so se v zadnjih stoletjih takšnemu plodnemu brezdelju lahko posvečali zlasti moški, ženske pa ne. Te so si lahko kvečjemu tu in tam utrgale drobce časa, potem ko so poskrbele za gospodinjstvo, za otroke in postorile še kaj drugega.
Ko je Eileen Green v 80. letih prejšnjega stoletja s sodelavci proučevala prosti čas meščanov Sheffielda, je odkrila, da si ga zlasti ženske niso vzele. Porabiti čas samo zase jim je namreč vzbujalo občutek krivde. »Ko smo može vprašali, kaj si mislijo o tem, da njihove žene prosti čas preživljajo po svoje, neodvisno od njih, so menili, da je to kdaj pa kdaj dobro, a če bi to počele prepogosto, bi to pomenilo, da je z njihovim zakonom nekaj hudo narobe,« je razložila Eileen Green. »V isti sapi so povedali, da je za moškega normalno, da prosti čas preživlja po svoje in s prijatelji, češ da to pač pomeni biti moški, ne pa, da se zakon krha.« Sheffieldčanke je manj pekla vest, ko so prosti čas namenile kateremu izmed koristnih, družbeno sprejemljivih konjičkov, vrtičkarstvu, šivanju, pletenju ipd., medtem ko so se njihovi partnerji brez slabe vesti vdajali igrivemu brezdelju, igrali pikado ob vrčku piva s prijatelji ipd.
Tudi izkušnje Nadie Stieglitz in Sare Baysinger pri pridobivanju tovarišic za igro kažejo, da si ženske s težavo brez slabe vesti privoščijo brezskrbno, igrivo brezdelje. Početi nekaj, kar je zgolj zabava in igra, ženskam vzbuja toliko občutkov krivde, da se tega ne lotijo oziroma to prelagajo v nedogled, kajti menijo, da si morajo najprej šele zaslužiti pravico do igre. Povabila nanjo zavračajo, češ ko bomo postorile vse na seznamu odgovornosti, šele potem se bomo brez slabe vesti igrale. To pa se, seve, nikoli ne zgodi.
»Menim, da se ženske pravzaprav bojijo,« osvetljuje Nadia Stieglitz, »koga bodo odkrile, ko bodo odložile svoje službene in druge odgovornosti. Si bodo všeč?« Kdo so, ko niso mame, žene, nekdo, ki skrbi za kariero, nekdo, ki v skrbi za vitek stas budno pazi, kaj dene v usta, koliko telovadi ... Ne spletni strani pobude Miši plešejo, v angleščini, seve, najdete obilo zamisli, kako igrivo preživeti prosti čas in se predvsem odvaditi od navade vse druge (drugo) postavljati pred sebe (in igro). Privoščiti si igro pomeni dobro poskrbeti za svoje telesno in duševno zdravje. Odkriti, kdo smo in kdo vse še lahko postanemo.