Ste kdaj imeli občutek, da brzite skozi življenje, potopljeni v morje večjih in manjših obveznosti, opravkov, dejavnosti, nujnosti, odgovornosti in še česa, kar vam vzame toliko časa, volje in truda, da vam preprosto zmanjkuje pozornosti do življenja samega? Šele ob rojstnem dnevu, morda novem letu ali prelomnejšem dogodku, izgubi, bolezni se za trenutek upočasnite, ozrete čez ramo in se začnete spraševati, kam neki ste vložili dneve, tedne, mesece, mogoče celo leta. Kot jih ne bi preživeli vi, ampak nekdo drug, kajti tedaj, ko ste bili sredi vrveža, se je vse zgodilo tako hitro, da se pravzaprav sploh niste zavedali, kje ste in kaj počnete, kvečjemu ste imeli v mislih in dejanjih, da je nekaj treba, in to čim prej, kajti pred vami je še to in ono, kar vam diha za ovratnik. Zaradi prezaposlenosti tedaj, ko ste bili sredi dogajanja, niste utegnili prav čutiti, misliti, se sploh zavedati.
Vse več ljudi prezaposlenih
Po izsledkih novodobnih dušeslovcev se taki občutki vzbujajo vedno več ljudem. Opazili so še, da dlje, ko pri kom traja stanje brez prave pozornosti do trenutnega dogajanja, dojemljivejši je za tesnobo, potrtost, občutek nekakšne jalovosti življenja, nič več ni smiselno, vedno težje mu je s prstom pokazati na nekaj, kar je res pomenljivo, odmevno, truda, časa in volje vredno. Za sestop z neizpolnjujočega vrtiljaka prezaposlenosti predlagajo zelo preprosto metodo – sedi in opazuj.
Svetujejo, naj najprej naredimo vaji, ki nam bosta vzeli po nekaj minut. Opravljamo ju sede ali leže, doma v naslanjaču ali na klopi v parku, vseeno, poglavitno je, da nam je udobno in je hrbtenica vzravnana. Telesno in duševno se sprostimo, pozorni smo na enakomerno dihanje, valovanje trebuha med vdihom in izdihom, na morebitno napetost v ramah, vratu ali kod drugod, ki se počasi razblinja. Veke so lahko zaprte, lahko sproščeno zremo v temo pred njimi, ali pa pogled usmerimo na drevo pred oknom, na oblake ali vedro nebo, kar koli, samo da nam je prijetno in se ne naprezamo, tudi očesnih mišic, ki so sicer odgovorne za »izostritev slike«, ne.
Tako je
Pri prvi vaji si predstavljate, da sedite za volanom avtomobila sredi največje gneče – vozite, no, pravzaprav poskušate voziti, ker se prav po polžje premikate na kraj, kjer bi morali biti ob tej in tej uri. Jezite se in hkrati vas skrbi zaradi najverjetnejše zamude, besnite na voznike, ki so vse prej kot obzirni in razumevajoči, da se vam mudi, izsiljujejo vas, vam jemljejo prednost, menjavajo vozne pasove kot za stavo, pri čemer spravljajo v nevarnost sebe, in, kakopak, tudi vas. Povsem ste predani temu, da se skozi čredo jeklenih konjičkov prebijete do cilja. Naposled, huh, prav odleže vam, vam končno uspe. Našli ste parkirišče, prispeli ste, in, kako čudovito!, zamudili zgolj nekaj minut ...
Zdaj se ozrite na pot, ki ste jo opravili v viziji – ste opazili cesto, po kateri ste vozili, poslopja, ki stojijo ob njej, morda park ali drevesa? Sploh veste, kakšno je bilo vreme? Ali kako se je vaše telo med vožnjo stikalo s podlago, sedežem? Vam je bilo udobno? So vas žulile oprijete kavbojke? Ste imeli sovoznika, ste govorili z njim? Predvsem pa, vam je bila vožnja v veselje?
Najbrž ne. Tako zelo ste se vživeli v to, da čim prej prispete na cilj, na upravljanje vozila pri neprenehnem zaviranju, pospeševanju, ustavljanju, speljevanju in iskanju »najhitrejšega« voznega pasu, da okolice sploh niste opazili. Tudi ne znanca, ki je pred vašim nosom prečkal cesto, zaradi tega mu, seve, niste pomahali v pozdrav. Bili ste na potovanju, od katerega ste odnesli le napetost, nujo, da čim prej prispete, kamor ste namenjeni, jezo, ker vam toliko ljudi, reči, ovira napredek.
Vaja zelo dobro ponazarja, kako bržkone nasploh živite, brzeč od opravka do opravka, nezavedajoč se poti, osredotočeni le na njen cilj, osvetljujejo dušeslovci.
Tako bi lahko bilo
Zdaj opravite še drugo vajo. Še vedno ste za volanom jeklenega konjička, toda zdaj poiščite kraj, kamor bi lahko zavili s ceste in ustavili vozilo. Parkirajte, izstopite, poiščite zaplato zelene trate, kamor lahko sedete. Udobno se namestite in opazujte vozila, ki drvijo mimo. Zum, brum, šviju. Odvrnite pogled s ceste in ga usmerite v travo pod vami, v vsako bilko, mravljo, ki se sprehaja po njej. Globoko vdihnite, občutite veter v laseh, slišite ptičje žvrgolenje z bližnjega drevesa, vidite, kako oblaki leno pljujejo čez nebo.
Sedite in opazujte. Zavedajte se – svojega telesa, okolja, v katerem ste, svojih čustev, občutkov, misli. Bodite. Tako pozorno, kot ste obsedeli, vstanite, vstopite v avto in se odpeljite, kamor ste se pač namenili. Pozorno, čuječe. Ko prispete na cilj, se ozrite na pot, ki ste jo prevozili. Kaj ste opazili? Vam je bilo potovanje prava pustolovščina, ker ste na njem zaznali veliko več kot prvič?
Vaja dobro ponazarja, kako najbrž ne živite, bi pa lahko. Pozorno, čuječe, izpolnjeno na vsakem koraku, ne pa v pričakovanju izpolnitve, nagrade šele na koncu poti, ki je tudi vprašljiva, saj je menda le za tistega, ki čim prej prihiti do nje, počasnete pa čaka najmanj ta kazen, da ostanejo praznih rok, če ne še kaj hujšega.
Zbistrimo kalno vodo
Sodobni človek je tako osredotočen na cilj, odstirajo novodobni dušeslovci, da se sploh ne zaveda poti do njega. Še več, pot do zaslužka, dobička, nagrade, uspeha, zaželenega, je videna in razumljena kot izguba časa, moči, ki jo je treba čim bolj zmanjšati, da bi bil vendar s čim manj vložka že na cilju, kajti to pomeni, da se lahko prej požene novemu naproti.
Videti je, da je pot nujno zlo, ki ne pripomore k večji produktivnosti in ustvarjalnosti, ki v ničemer ne izboljšuje življenja. In vendar, kakor je zapisal Alan Watts v knjigi Pot zena: »Če želimo, da se kalna voda zbistri, je najboljše, kar lahko storimo, to, da jo pustimo pri miru. Podobno bi lahko trdili, da ljudje, ki tiho sedijo in nič ne delajo, v resnici naredijo največ dobrega za razburkani svet.«
Šele tedaj, ko vsaj za trenutek izkoristimo priložnost za to, da sedimo in nič ne delamo, opazimo druge, kako divjajo sem in tja, so zaskrbljeni, vznemirjeni, jezni, in spoznamo, da smo tudi mi taki. Opazimo, da se otroci in starši smejejo, ko se skupaj igrajo v parku, se spomnimo, da bi tudi mi lahko potomcem in sebi privoščili enako veselje. Nenadoma spoznamo, kaj pogrešamo, kaj nam je pomembno, kako bi lahko izboljšali življenje.
Ko za nekaj časa izstopimo z vrtiljaka prezaposlenosti, zmoremo tudi bolje zavedati se sebe. Postanemo budni samoopazovalci. Zavedamo se svojih misli in čustev, in to veliko bolj, kot če se na vso moč zaženemo v dejanja in – še preden lahko pod ta potegnemo črto – že skačemo v naslednja. Spoznamo, da nas mučijo dvomi, da si mečemo polena pod noge s strogim notranjim učiteljem. Take misli odprejo možnost, da se vprašamo, od kod so – družinska zapuščina, neprijetni dogodki v otroštvu in mladostništvu – in kako jih lahko presežemo.
Ne vedemo se več kot nekdo, ki hiti s cevjo po vrtičku od grede do grede in zaliva vrtnine, ne da bi sploh opazil, da iz cevi prihaja čedalje tanjši curek in ne da bi se sploh vprašal, zakaj. Nismo več zalivalec, ki začne najprej, ko mu čedalje manj vode vendarle postane očitno, bentiti nad vrtom, glavnim vrtnarjem in še kom, in se lahko šele tedaj, ko se mu jeza vsaj malo skadi, vpraša, kaj bi lahko bilo narobe, in se poda v iskanje napake, sledi cevi, da odkrije luknjo. Zmoremo biti budni zalivalec, ki takoj opazi zmanjšanje vodnega curka, se vpraša, kaj ga je povzročilo, se posveti iskanju napake, jo odpravi in potem tudi lažje (in, seve, hitreje) zalije preostanek vrta.
Živeti čuječe pomeni ne obsoditi se na ponavljanje vedno istih napak do točke, ko res ne gre več naprej (zaradi bolezni ali katere druge »višje sile«). Pomeni priložnost sproti odkriti in opustiti nekoristne čustvene, miselne in vedenjske vzorce. Najprej najbolj vnebovpijoče, nato še prav majhne in neznatne, ki sicer nikoli ne bi prišli na vrsto za obravnavo. Kdor sedi in opazuje, se zmore spoznati in spremeniti. Osebnostno in duhovno zoreti.
