Navadno si želimo s fotografskim aparatom ali snemalno kamero ovekovečiti kar najbolj vznemirljive in prav posebne, zategadelj pa tudi pomembne življenjske izkušnje. Češ, ko si jih bomo čez čas vnovič ogledali, nam bo to prineslo veliko radosti, še več, če se bomo k izjemnim trenutkom vrnili, ko ne bomo prijetno razpoloženi, nas bo to v hipu razvedrilo in osrečilo. Po izsledkih raziskav pa bi si morali enako skrbno kdaj zabeležiti veliko bolj vsakdanje trenutke, kajti prav ti so nam lahko v prihodnosti vir nenadejanega razvedrila in veselja.
»Vsakdanjih življenjskih izkušenj in trenutkov običajno ne jemljemo kot utrinkov, ki so vredni tega, da si jih nekoč v prihodnosti znova prikličemo v spomin z vsemi podrobnostmi vred, si pričaramo ne le podobo nekega dogodka, ampak tudi vonjave, zvoke itn. In vendar, kažeta raziskavi, ki smo ju opravili, je takšna domneva iz trte izvita. To, kar je danes povprečno in vsakdanje, v prihodnosti postane veliko bolj izjemno in posebno, vsaj veliko bolj, kakor kdor koli prav zdaj pričakuje in ocenjuje,« razlaga dušeslovec Ting Zhang z Univerze Harvard, ki je vodil študiji.
Strokovnjaki so potrdili, da se ljudje, ko poskušamo predvideti, kaj bomo v prihodnosti čutili o nečem, kar se nam dogaja prav zdaj, nenehno motimo, predvsem pa zelo zmotno ocenjujemo, koliko od tega, kar danes izkušamo, doživljamo, nam bo v prihodnosti še ostalo v spominu, ki si ga bomo zlahka priklicali v zavest. Zaradi tega, razlaga Zhang, smo vajeni fotografirati ali si v dnevnik zapisati izstopajoče dogodke – recimo snidenje s slovitim pisateljem, obisk operne predstave, prvi spust po toboganu itn. – medtem ko vsakdanjim, na primer kramljanju s prijatelji, celo delu za svojo pisalno mizo, sploh ne odmerjamo pozornosti.
Časovna kapsula
V prvi raziskavi, ki jo je vodil Zhang, je sodelovalo 135 študentov. Prosili so jih, naj si pred začetkom poletja sestavijo nekakšno časovno kapsulo, ki jih bo opomnila na to, kaj so počeli v minulem tednu. Vanjo lahko dajo opise, slike, posnetke pesmi, reči itn. Prosili so jih, naj poskušajo zajeti čim bolj različna doživetja, od tega, na kateri zabavi ali drugi družabni ali kulturni prireditvi so bili, o čem so se s kom pogovarjali, katere pesmi so poslušali, do tega, katere so bile njihove študijske obveznosti, ali so v tem obdobju oddali kakšno seminarsko nalogo ipd.
Fotografija običajnega družinskega obeda nas utegne, ko jo čez čas vzamemo v roke, celo bolj osrečiti kot posnetek družinskih članov pred to ali ono turistično znamenitostjo. Foto: shutterstock.com
Prosili so jih še, naj za vsak takšen spominek, posnetek ali reč vnaprej ocenijo, kako radovedni ali presenečeni bodo, ko ga bodo znova vzeli v roke, tudi kako pomenljiv in zanimiv jim bo tedaj, ko bodo to storili. Udeleženci so časovno kapsulo odprli samo tri mesece pozneje, torej ob začetku novega študijskega leta. Tudi takrat so jih prosili, naj ob vsakem spominku, ki so ga vzeli iz nje, skrbno zabeležijo, kako zanimiv, pomenljiv itn. se jim je zdel.
Izsledki so pokazali, da so študenti v prvi oceni, ki so jo oddali, v primerjavi z drugo krepko podcenili, kako zanimivi in pomenljivi jim bodo spominki v časovni kapsuli, ko se jim bodo znova posvetili. Nekaj, kar je bilo pred študijskimi počitnicami videti povsem vsakdanje, celo banalno, je bilo po njih posebno in dragoceno. Strokovnjaki menijo, da imamo napačna pričakovanja o tem, kakšna čustva, občutke in misli nam bo v prihodnosti vzbudilo obujanje spominov na izjemne ali običajne dogodke. V prvem primeru so naša pričakovanja prevelika, v drugem pa premajhna.
Dan v dvoje
To ugotovitev potrjujejo tudi izsledki druge raziskave. V njej so udeležence prosili, naj skrbno opišejo običajni dan z ljubezenskim partnerjem, nato pa še, kako sta preživela dan zaljubljencev, valentinovo torej. Naročili so jim, naj še ocenijo, koliko veselja bodo občutili, ko bodo čez nekaj mesecev brali svoja zapisa o vsakdanjem in posebnem dnevu. Ko so ju čez nekaj mesecev res prebrali, so morali oceniti svojo radost. Primerjava ocen kaže, da so prostovoljci razmeroma točno ocenili, kako jih bo osrečilo branje zapisa o valentinovem, toda zelo so udarili mimo, ko so ocenjevali, kako prijetno jim bo z branjem obuditi spomin na običajni dan v dvoje. V drugem primeru je zadovoljstvo, ki so ga res občutili, močno prekašalo ocenjeno.
Znanstveniki menijo, da se zaradi podcenjevanja vsakdanjih dogodkov vnaprej prikrajšamo za to, da bi bili nekoč v prihodnosti lahko prav z obujanjem spominov nanje deležni razveseljivih, prijetnih in zabavnih trenutkov. Še več, ko so pri drugi raziskavi udeležence prosili, naj se poskušajo spomniti, kako so s partnerjem preživeli prejšnji dan zaljubljencev, so to zlahka naredili, niso pa se več mogli spomniti skoraj nobenega vsakdanjega dne v dvoje pred tem praznikom. Paradoksalno je torej, da zbiramo spominke na dneve oziroma dogodke, ki smo si jih tako ali tako globlje vtisnili v spomin, medtem ko na one, ki jih skoraj ne moremo več obuditi, ne, čeprav bi nam (tudi) ti lahko bili vir zadovoljstva.
Užitek zdaj ali potem?
Ko so sodelujoči v prvi raziskavi pisali o vsakdanjih dogodkih, so, na primer, v povprečju natančneje opisali pogovorno oddajo, ki so si jo ogledali, kakor pa to, o čemer je tekla beseda, ko so klepetali s prijateljem. In vendar, ko so čez tri mesece prebirali, kaj so napisali, je večina z večjim veseljem prebrala, o čem so se pogovarjali s prijateljem, kakor pa, kaj je bila tema pogovorne oddaje, čeprav so, vsaj sodeč po prostoru, ki so ga namenili eni in drugi temi, izvirno pogovorno oddajo imeli za pomembnejšo od pogovora s prijateljem.
Za nameček so bili veliko preoptimistični pri oceni, ki so jo podali tedaj, ko so sestavljali beležko, koliko podatkov o pogovoru s prijateljem jim bo ostalo v spominu dotlej, ko si bodo znova prebrali zaznamek. Videti je, izpostavljajo raziskovalci, da bolj ko precenjujemo sposobnosti svojega spomina, bolj tudi podcenjujemo, kako zanimivo nam bo v zadevah, pri katerih se zanašamo na spomin, vnovič izvedeti, odkriti, kaj se nam je zgodilo.
Prostovoljci, ki so zelo natančno opisali pogovor s prijateljem, so izkušnjo zlahka podoživeli – zaleglo je, da so prebrali nekaj prvih stavkov, in že se je v njih predramil spomin na klepet, vzbudila so se jim podobna čustva kot med njim, spomnili so se tudi okoliščin pogovora, recimo, kakšne barve je bil prt na mizi, če so se sestali s prijateljem v gostilni, ne glede na to, da si tega podatka niso zabeležili. To pa ne velja tudi v primeru, ko so sodelujoči v raziskavi pogovor s prijateljem, zanašajoč se na spomin, skopo opisali. Težko jim ga je bilo podoživeti, spominjanje jim je bilo tudi v manjše razvedrilo kot onim, ki so ga že v prvo dodobra zabeležili.
»Prav zanimivo je, kako je udeležence razveselil seznam ali posnetek pesmi, ki so jih pred meseci poslušali. Podobno prijetno zabavna jim je bila šala, ki so si jo izmenjali s sosedom, in še mnogo drugih reči, ki jim tedaj, ko so se zgodile, niso pripisali posebnega pomena,« razlaga Zhang. »Izsledki opozarjajo tudi, da sedanjosti ne bi smeli imeti za samoumevno in zanemarljivo, češ, nič posebnega ni, ni vredno, da se k temu vračam, torej mi ni treba fotografirati, zapisati, niti se ne bi smeli zanašati na svoj dobri spomin, češ, to je tako običajno, da se bom tega zlahka spomnil. Z zbiranjem spominkov na vsakdanjost lahko svojemu prihodnjemu jazu omogočimo ogromno veselja, ko jih bo znova odkrival,« razlaga Zhang.
To, kakopak, ne pomeni, da si moramo beležiti vsak trenutek, kajti če se bomo ustavili pred vsakim obedom, da za prihodnost ovekovečimo, kaj dobrega smo skuhali in pojedli, si bomo skazili uživanje v sedanjosti, ne bomo se mogli povsem posvetiti vonjavam, barvam itn. obroka, še manj hranjenju. Pomeni pa, da je modro vsaj toliko pozornosti, kot je odmerjamo beleženju posebnih, izstopajočih dogodkov, posvetiti tudi beleženju vsakdanjih. »Načrtujemo še več raziskav, ki naj bi odgovorile zlasti na vprašanje, kje v sedanjosti naj postavimo mejo, ko se odločamo med tem, ali naj se čim bolj prepustimo uživanju v trenutku ali temu, da ga ovekovečimo in si tako omogočimo, da bomo lahko z njim nekoč v prihodnosti deležni užitka,« pristavlja Zhang.
