Vsaka sprememba je lahko dobra priložnost

Naj nam je všeč ali ne, spremembe se dogajajo. Kratkoročno so morda videti kot nujno zlo, nadloga, kazen, dolgoročno pa spoznamo, da so dobrodošle in zaželene. Če namreč nočemo le živeti iz dneva v dan, nekako shajati, životariti, ampak biti ustvarjalni, si nabirati nove izkušnje, skozi njih pa osebnostno in duhovno zoreti, potrebujemo spremembe. Z njimi se ne le sprijaznimo in jih pač sprejmemo, ko ne gre drugače, ampak jih tudi sprožimo, izvabimo, celo ustvarjamo. Druga plat negotovosti je namreč priložnost.

Nič velikega v zgodovini ni bilo ustvarjenega tako, da bi ključni vpleteni le posedali naokoli in čakali, da jim nekaj (zamisel ...) pade z neba. Veliko delo zahteva, da se človek dejavno vplete v svet, se sooči z negotovostjo, živi z nekim problemom dovolj dolgo, da se domisli rešitve zanj, da odkrije, kako je mogoče tudi drugače, nato pa to tudi izpelje. Ni druge možnosti. Ko človek zmore zbrati moč in voljo, da je dejaven v luči negotovosti, iz sebe izcedi največ in najboljše in, kakopak, tudi sam sebe spremeni. Težava pa je, da soočanje s problemi večino ljudi ohromi in izčrpava, ubije jim voljo, začnejo se izgubljati v nemiru, tesnobi, strahovih in dvomih, namesto da bi zmogli v sebi najti darove, sposobnosti, znanje, potrebne, da se najprej domislijo rešitve nekega problema, nato pa jo tudi izpeljejo. A mogoče je tudi drugače. Kako, odkrivajo novodobni dušeslovci.

Spremeni samogovor

V glavi si kar naprej vrtimo zgodbe. Sem (pre)debel(a). Sem (pre)suh(a). Sem nadarjen(a). Sem neumen (neumna). To je super. To je grozno. Uspelo mi bo. Pogrnil(a) bom. Joj, tega me je tako strah. Lotevata se me nemir in tesnoba. Zaupam si, da zmorem in bom. Ali se bomo z nečim uspešno spoprijeli, je bolj odvisno od tega, kakšno zgodbo smo o tem napletli v svoji glavi, kot pa od tega, s kakšnimi okoliščinami in problemi se v resnici spoprijemamo. Samogovor namreč ne vpliva le na pripravljenost storiti nekaj v zvezi z nečim, ampak tudi na kakovost zamisli in rešitev.

Zgodba, ki krepi voljnost, pripravljenost, ustvarjalnost pomeni že najmanj pol poti do rešitve in, seveda, tudi nasprotno. Ključ je torej, da namesto zgodbe, ki nas ohromi in dela nemočne, ustvarimo tako, ki nam je v prid. V mislih in čustvih se namesto na nedejavno, pasivno sprejemanje pripravimo na odločno dejanje, namesto da bi videli, kaj slabega nam nekaj prinaša, se osredotočimo na dobro, na priložnost. Na primer, če je naša zgodba o nečem naravnana na tveganje, nevarnost in polom, če se sprašujemo, kaj hudega se bo zgodilo, če nam spodleti, preigrajmo najprej najbolj črn scenarij – zgodi se padec, vprašajmo se, kako si bomo opomogli, se pobrali na noge. Nato se vprašamo, kaj se bo zgodilo, če ne storimo nič, pa še, kaj se bo zgodilo, če nam bo uspelo. Naj je slišati še tako patetično, a drži, da je lahko vse za nekaj dobro, če si dovolimo v neki preizkušnji videti tudi priložnost. Izgubili smo službo, da, lahko pa dobimo drugo ali postanemo samostojni podjetnik, kot smo si že dolgo na tihem želeli ali ...

Utrjuj mirnost

Da bi zmogli spremeniti samogovor tako, da je ta poslej naravnan na dober razplet, ne pa na nemoč, nedejavnost in polom, naj bi pridobili in utrdili tudi precejšno mero mirnosti, hladnokrvnosti. Ta nam pomaga, da se odmaknemo od nečesa perečega, toliko, da zmoremo ločiti zrnje od plev, spoznati, v čem je sploh problem, se ponovno zbrati, zadihati s polnimi pljuči, nato pa mirno sprejeti negotovost, zdrsniti v neke neudobne razmere za dovolj dolgo, da se sredi njih domislimo rešitev zanje, jih preizkusimo, nato pa med njimi izberemo najboljšo.

Ravnodušnost v tem primeru pomeni, da se naučimo ne vsega jemati smrtno resno, na vse ali nič, zdaj ali nikoli. Nekaj je lahko tako ali drugače, če ne bo danes, bo pa jutri – dež ne pomeni le, da ne moremo v gore, ampak tudi, da lahko čas, predviden za izlet, odmerimo branju knjige ...

Razgibaj se

Da z redno telesno vadbo, prilagojeno lastnim sposobnostim, utrjujemo zdravje, čivkajo že vrabčki na strehah, manj znano pa je, da dejavnost pomaga tudi predramiti in prevetriti možgane. Ljudje, ki si dnevno privoščijo vsaj pol ure vadbe – od hoje, teka, kolesarjenja, plavanja do jogijskih asan ali česa drugega –, so po znanstvenih izsledkih bolje razpoloženi od onih, ki jim je edina vadba brzenje od opravka do opravka, povrhu so bolj ustvarjalni, lažje sprejemajo odločitve, so pa manj tesnobni in jih muči manj bojazni. Ko nas kaj tare, naj bi dali možgane na pašo, bili telesno dejavni, šele nato pa se lotili iskanja rešitve.

Največ ena naloga

Morda imate občutek, da vaši možgani hkrati premlevajo o desetih rečeh, v resnici temu niso kos, lahko pa razmeroma hitro skačejo od ene naloge k drugi. Več ko jim naložimo, bolj brzijo sem ter tja, a prav z navidezno urnostjo strmo upadata delovna storilnost in ustvarjalnost, naraščajo pa stres, napetost in tesnoba.

Možgani potrebujejo od nekaj sekund do četrt ure, da se res posvetijo eni temi, jo obdelajo, zberejo koristne podatke v spominu, ki bi nam lahko koristili pri iskanju rešitve, se domislijo izvirne z združevanjem na videz nepovezljivih podatkov, zamisli in tako naprej.

Pot onkraj težav si torej skrajšamo tako, da se vedno znova posvetimo odpravljanju le ene, ko opravimo z njo, se posvetimo naslednji. Če presodimo, da nam neka naloga vzame več časa in moči, kot ju imamo na voljo, jo preskočimo, se posvetimo naslednji, nato pa se vrnemo k prejšnji, če smo ji že kos, ali pa jo še enkrat preskočimo, nikar pa se ne trudimo vsega narediti hkrati.

Kaj lahko?

Namesto da samoobtožujoče strmimo v praznino, ker se ne moremo domisliti, kaj naj naredimo, se vprašajmo, kaj lahko. Še tako neznaten korak naprej šteje, je napredek, korak proč od tesnobe in nemoči. V redu, od danes na jutri ne moremo izgubiti deset kilogramov čezmerne telesne teže, lahko pa gremo na polurni sprehod, pojemo jabolko namesto piškotov ... Ne vemo, kako zabiti žebelj v betonsko steno, da bi obesili sliko, a morda bi jo lahko na zid pritrdili tudi kako drugače ali pa se odpovedali sliki in steno ozaljšali z opleskom ...

Naučili naj bi se uživati v dobrih plateh gnetljivosti, spremenljivosti sebe in sveta, v katerem živimo. To, da so ena vrata zaprta, pomeni, da lahko, končno, uzremo še druga, pa okna, morda luknjo na strehi ... Dovolimo si napredovati počasi, a zanesljivo, raziskati več možnosti, preden izberemo eno, in tudi tedaj z zavedanjem, da ta ni enkrat za vselej, ampak nam bo prej ali slej prinesla nove izzive in možnosti, svetujejo novodobni dušeslovci.