Ustvarjalnost, izvirne in drugačne zamisli ter rešitve poganjajo razvoj. Brez njih ne bi bilo napredka v kulturi, znanosti, gospodarstvu, na katerem koli področju, nam dopovedujejo znanstveniki in gospodarstveniki ter nam žugajo politiki. Kdor si želi v sodobnem svetu pribojevati svoj prostor pod soncem, mora biti ustvarjalen. A kaj, ko ta človeška zmožnost, od katere naj bi bil odvisen njegov blagor, ni na gumb, s katerim bi jo preprosto, po potrebi, vključili ali izključili.
Stopati po uhojenih poteh je tudi koristno, s takšno naravnanostjo utrjujemo temelje, na katerih potem gradimo. Pomeni, da tedaj, ko nekaj začnemo, vztrajamo pri tem, dokler tega ne dokončamo, šele potem se lotimo česa novega. Gradimo na izkušnjah in ne ponavljamo napak. Problem nastane, ko s takšno naravnanostjo pretiravamo, se ujamemo v zanko, da poskušamo z novimi izzivi vedno znova opraviti tako, kakor smo s starimi, ne da bi sploh poskušali iskati zanje nove, izvirne rešitve.
Ljudje smo ujetniki ustaljenih navad tudi zato, pravijo strokovnjaki, ker smo pod časovnimi in drugimi pritiski, ko se od nas zahteva, denimo, da za vsako ceno omejimo stroške. Ali, z drugimi besedami: stvari, ki bi že morale biti končane, pa še niso, stvari, ki bi jih radi začeli, pa za to nikakor ne najdemo časa, nas postavijo na pot, na kateri se trudimo shajati z vsem, pri tem pa se niti ne spomnimo, da bi lahko kaj naredili zelo drugače, kajti za pogled vstran in onkraj nam preprosto zmanjka moči in časa.
V nasprotju z otroki, ki nas vedno znova presenetijo z neizmerno domišljijo, je treba odrasle večkrat opomniti, da bi bilo lahko kaj tudi drugače, kot je (in je vedno bilo). Večinoma namreč pritrdimo racionalnemu umu, ki sicer prinaša varnost in predvidljivost, a hkrati rutino, ta pa zatira ustvarjalni preblisk. Da mislimo in delamo drugače, kot smo vajeni, zahteva precejšen napor. A reči komu, naj bo ustvarjalen, je podobno, kot če od njega zahtevamo, da je bolj pameten. Ne gre na ukaz. Vsakdo mora v sebi predramiti ustvarjalnost, ta pa je nežna rastlina, ki potrebuje prave razmere. Ko nas kdo priganja, naj čim prej naredimo to in ono, ne uspeva dobro.
Ne tako,
kakor zmeraj
Psiholog Erik Dane in njegovi sodelavci so v študiji iz leta 2011 odkrili, da je človek lahko ustvarjalen, ko razmišlja, pristopa k problemu, na drugačen, njemu tuj, neobičajen način. Ljudje se reševanja težav običajno lotijo na dva načina, bodisi razumsko bodisi intuitivno. Pri prvem s sistematičnim razmišljanjem pridejo do zaključkov. To pomeni, da upoštevajo izkušnje, se držijo dejstev in sledijo logiki, ne občutkom. Nekateri se problema lotijo po ravno nasprotni poti, intuitivno. Svojim mislim dajo prosto pot, razmišljajo drugače, zunaj okvirov. Zanašajo se na občutke, prvi vtis, vse, kar jim pride na misel, in namerno spregledajo vse, kar so se v preteklosti naučili.
Raziskovalce je zanimalo, ali lahko človekovo ustvarjalnost povečamo tako, da ga spodbujamo k tistemu načinu razmišljanja, ki mu je najbolj tuj, drugačen od ustaljenega. Ljudi, ki so k problemom običajno pristopali razumsko, so spodbujali, naj rešitve iščejo intuitivno, in nasprotno. Pred udeležence so postavili stvaren problem: kako povečati uspešnost nekega lokalnega podjetja. Njihove zamisli so ocenjevali vodilni iz te organizacije. Izkazalo se je, da so bile te veliko bolj domiselne in izvirne, ko so ljudje razmišljali drugače kot običajno, pri čemer pa je bilo vseeno, ali so se problema lotili razumsko ali intuitivno, ključno je bilo, da so se ga drugače, kot so se ga navadno.
Težav se navadno lotevamo na način, ki nam je znan, smo ga razvili skozi leta izkušenj in se po našem mnenju najbolje obnese. Vendar, kot pravi ljudska modrost, je navada železna srajca, vztrajanje pri samo enem načinu razmišljanja pa vedno prinese enak razplet, predvidljiv, zanesljiv, vendar skromnejši izkupiček kot drugačna, izvirna pot.
Strah ped neuspehom
Nekateri ljudje ljubijo presenečenja, nepredvidljivost ter negotovost, ki jo ta prinašajo, drugi jih sovražijo. Naša zmožnost ali njeno pomanjkanje, da se soočamo z nepričakovanimi okoliščinami, ima pomembno vlogo pri naši ustvarjalnosti, meni psiholog Jeremy Dean. Način, kako se odzovemo v negotovih, spremenljivih razmerah, psihologi imenujejo osebna potreba po strukturi. Nekateri imajo večjo potrebo po tem, da vedo, kaj jih čaka za vogalom oziroma kaj naj pričakujejo, drugi pa se raje prepustijo toku. Da so tisti, ki imajo radi presenečenja, običajno tudi bolj ustvarjalni, so potrdile številne študije. Zdi se, kot da vznemirjenost in neznanost v njih vzbujata ustvarjalne navdihe. A nedavna raziskava psihologa Erica Rietzschela in sodelavcev je pokazala, da vse le ni tako črno-belo. Dejstvo, da ne maraš presenečenj, še ne pomeni, da nisi ustvarjalen, pravijo raziskovalci z univerze v Groningenu. Preverjali so povezanost med posameznikovo potrebo po redu, strukturi in organiziranosti ter strahom pred neuspehom in napakami. Domnevali so, da oba dejavnika vplivata na zmožnost biti ustvarjalen. Udeležencem raziskave so dali različne teste, med drugim so jih, denimo, prosili, naj narišejo vesoljca. Odkrili so, da kadar ljudi ne razžira strah pred neuspehom, jih niti njihova potreba po redu ne ovira pri tem, da so ustvarjalni. Težave so se pojavile, kadar so njihovi strahovi prevladali, s tem pa je bila zatrta tudi njihova ustvarjalna žilica. Zato tisti, ki imate radi red in jasne okvire v svojem življenju, ne obupajte. Tudi vi ste lahko ustvarjalni, a le, če ne pustite strahovom, da vas premagajo. Poiskati morate način, kako jih obvladati. Ustvarjalnost namreč ne pozna neuspeha, temveč le odpira nove poti.
