Iščete konjiček za sproščanje ali želite popestriti stanovanje ali dvorišče? Morda je prava stvar za vas japonski skalni vrt oziroma zen vrt. V tem primeru je beseda vrt nekoliko zavajajoča, saj v njem – razen morda kakšne zaplate mahu – praviloma ni rastlin, le gramoz ali pesek in skale. Vseeno so prava paša oči: v pesek so z zobmi grabelj zarisani ravni ali valoviti hipnotični vzorci vzporednih črt, razvrstitev vanj posajenih kamnov različnih velikosti pa ustvarja občutek ubranosti in harmonije.
Tradicionalno so bili del budističnih svetišč in so bili mišljeni kot kotiček za iskanje spokoja, za meditacijo, razmišljanje in celo podajanje verskih naukov. Skoznje se ni sprehajalo, to bi konec koncev pokvarilo vzorce v pesku, marveč so bile ob njih po navadi klopi, na katere se je usedlo in jih opazovalo kakor sliko. Pogled nanje naj bi umirjal in človeka napolnjeval s tiho srečo, medtem ko uživamo v podrobnostih, kot je na primer oblika določenega kamna.
Prve so navdihnili kitajski vrtovi iz dinastije Song, v katerih so kamni ponazarjali bajeslovno pogorje oziroma otočje, kjer so bivali nesmrtniki kitajske mitologije, pesek pa vodo med njimi. Ta simbolika se je ohranila tudi na Japonskem, le da je v zen budizmu razvrstitev kamnov postala še pomembnejša, saj je pesek med njim ponazarjal zenovski pojem praznine. Najbolj znani japonski skalni vrt je v kjotskem Templju miroljubnega zmaja, ki je bil ustvarjen pred petsto leti.
 |
| Ureditev zen vrtička v zabojniku sprošča in umirja. Foto: Shutterstock |
Pisec irsko-grških korenin Lafcadio Hearn, ki je postal naturalizirani Japonec, je nekoč zapisal: »Dokler ne začutiš, da imajo lahko kamni značaj, ton in vrednost, se ti umetniški pomen japonskega vrta ne more odkriti.« Njegov namen je tudi povzeti bistvo pokrajine, ki ga obdaja, le v pomanjšavi. Po Hearnu je ideal vrt, ki je hkrati »slika in pesem« ter »ne le čutni vtis lepote, marveč razpoloženje duše«. Neki japonski mojster je zen vrt opredelil kot »sliko, naslikano brez čopiča, sutro (budistični nauk, op. a.), zapisano brez znamenj.«
Pri zen vrtu so pomembni premišljeno načrtovanje, pazljiva izvedba in pozornost na podrobnosti. Ko je enkrat ustvarjen, seve, zahteva skrbno vzdrževanje. V vrtu v Templju treh koles v Londonu, ki sta ga ustvarila upokojeni umetnostni zgodovinar in zenovski mojster (delala sta ga eno leto, prav toliko časa pa sta iskala primerne kamne), na primer vsak dan od tri do pet ur čistijo pesek, ga ravnajo in z grabljami vanj ponovno rišejo vzorce.
Pomanjšava pomanjšave
Pa se od visokoletečih misli premaknimo k praktičnim nasvetom, kako narediti lastni skalni vrt, ki ne bo zgolj lep na pogled, ampak nas bo tudi sproščal, ko se bomo igrali s peskom. Če je že zen vrt pomanjšava gorske pokrajine, je za začetnika priporočljivo, da se loti vrtička. Kadar se ga lotimo na prostem, najprej zbijemo skupaj lesen kvadratni okvir, v katerem bo pesek, velik meter krat meter ali dva krat dva, če ste bolj ambiciozni. Če bomo imeli zen kotiček v hiši ali stanovanju, naredimo lesen zaboj, seveda še manjšega. Kadar smo res na tesnem s prostorom, si vrtiček lahko omislimo celo v lončeni posodi, starem pekaču, plastični skledi za solato ali v vsaj nekaj centimetrov globokem pokrovu kakšne škatle, kot je, denimo, tista za čevlje.
Naslednji korak je, da posodo – naj gre za lesen okvir na dvorišču ali lonec na okenski polici – napolnimo s peskom. Manjše kot je merilo projekta, bolj fin naj bo ta, da boste lahko vanj risali vzorce. Izberemo lahko mivko ali kateri okrasni obarvani pesek, ki se ga da kupiti v vrtnarskih in gradbenih trgovinah. Če boste imeli vrt na prostem, ga lahko napolnite tudi z gramozom. Na Japonskem se tradicionalno uporablja bel grob pesek. Za kakršnega koli se že odločimo, z njim napolnimo posodo ali okvir do roba in ga skrbno poravnamo s ploskim delom narobe obrnjenih grabelj. Izbor teh je znova stvar merila: pri večjem vrtu uporabimo prave grablje, pri manjših male vrtnarske, pri žepnih pa nemara otroške grabljice, s kakršnimi se otroci igrajo v mivki, ali kar nekoliko večji glavnik, tudi plastične jedilne vilice.
Zdaj prihaja zabavni del: postavljanje kamnov, ki bodo srce vašega vrta
Ti so lahko z vašega dvorišča, prodniki iz bližnjega potoka ali kamni lepih oblik, ki ste jih prinesli s poletnih počitnic na morju. Razvrstite jih po prostoru po lastnih željah, pri čemer pa veljata smernici, da je manj več in da naj postavitev vzbuja občutek miru in skladnosti. Po klasičnih japonskih pravilih velja kamne postaviti tako, da vam bodo s točke, od katere boste po navadi gledali vrt, kazali svojo najlepšo stran. Vedno naj bo več ležečih kot pokonci stoječih, le redko se jih položi v ravne črte ali simetrične vzorce. Značilna postavitev je ena ali več skupin kamnov, v vsaki so po trije, v eni skupini je lahko recimo ena pokončna skala, ob njej dve manjši ležeči. Niti dva kamna naj ne bosta povsem enaka po obliki in velikosti, izogibamo se takšnih zelo močnih barv, ki pritegnejo vso pozornost. Seveda pa so pravila zato, da se kršijo: kamne razvrstite po svoje, zraven pa lahko dodate še kakšen drug okras, na primer školjčno lupino, z mahom porasel kos lubja, vejo zanimive oblike, storž ali posušen list.
Ko so kamni položeni, a še preden vrtu dodate zadnje malenkosti, v pesek okoli kamnov z grabljami ali grabljicami zarišete vzorce, ki ponazarjajo valove v vodi okoli gorskih otokov. Z njimi lahko, denimo, obdate kamne, na večjih praznih površinah pa vlečete ravne ali valovite črte ali spiralne vzorce – prepustite se domišljiji in notranji tišini.
