Vroče-hladni ples

Ko beseda nanese na skodelico kave, se Slovencem bržkone utrneta vsaj dve misli: mojstrovina slikarke Ivane Kobilca (1861–1926), slika Kofetarica iz leta 1888, in, kakopak, pretresljiva črtica Skodelica kave spod peresa Ivana Cankarja (1876–1918). Če nam prva zveni kot povabilo na grenko pijačo, kramljanje s prijatelji, pa nas druga spodbudi, da preizprašamo svojo vest. Se še spomnite, kako se pripoved začne? »Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper svetega duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva. Časih počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem življenju. Nenadoma, sredi vesele ure, ali ponoči, ko se prestrašen vzdramiš iz hudih sanj, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane za vekomaj.«

A bodi dovolj izleta v zgodovino, skodelica kave daje misliti tudi znanstvenikom, ki so dodobra proučili njeno sestavo in vpliv na telesno počutje in psihično razpoloženje, o tem smo že večkrat pisali, pod drobnogled pa so vzeli še nekatere druge njene značilnosti.

Marmorna površina

Ste kdaj gorko tekočino nalili v skodelico prav do vrha? Počakali, da se pena na vrhu razpusti, nato pa jo dvignili k ustom in opazili – da, prav tedaj se je v gladino uprla močna jutranja sončna svetloba ali rahlo bleščeča svetloba namizne svetilke, s katero si svetite v nočni izmeni –, da je vrhnja površina pravzaprav podobno lisasta, kakor je plošča marmorja? Svetlejše pege, ki imajo v premeru do dva centimetra, so občrtane s tanjšimi, temnejšimi progami. Če ne verjamete – preverite, prav hipnotično je namreč opazovati spreminjajočo se gladino. Pege in proge neprenehoma lezejo sem ter tja, kar plešejo, a ostajajo na gladini, dokler se napitek ne ohladi.

In kaj pravi znanost o tem pojavu? Marmorna, plešoča se gladina je posledica hlajenja. Kaže na to, da se toplejša kava z dna dviguje proti površju, tam se shladi, in ko se, se začne ohlajeni del spuščati proti dnu. Takšen proces izmenjave toplega s hladnim je v naravi običajen. Vedno, ko se toplejši zrak ali tekočina znajde pot plastjo hladnejšega zraka ali tekočine, sila težnosti bolj gosto in s tem tudi težjo hladno plast potegne navzdol, bolj redka in s tem tudi lažja topla plast pa se vzpenja. Proces poteka v nedrjih Zemlje – plošče, ki nosijo celine, se pogrezajo in znova vzpenjajo proti površju – in tudi na Soncu, ko se plini pod površjem naše zvezde, ki jih močno ogreje energija, sproščena med jedrsko fuzijo, dvigujejo na površje, ohlajeni na površini pa se pogrezajo in tako naprej.

V vaši skodelici kave so svetle pege toplejša kava, ki se dviguje na gladino in se širi, temnejše proge pa so hladnejša, ki se spušča na dno. Ko smo to razčistili, moramo odgovoriti še na vprašanje, kako je mogoče, da je taisti napitek hkrati dveh različnih barv. Belkasti deli so v resnici kapljice vode oziroma para. Ko se vroča tekočina požene k površju, na milijone molekul vode izpari, ko pa se znajdejo v zraku, se hitro ohladijo, upočasnijo gibanje in se združujejo, ustvarjajoč kapljice vode tik nad površino kave. V naravi bi te kapljice zaradi sile težnosti urno padle, deževale, v primeru kave pa se to ne zgodi, ker jih v zraku zadržijo molekule vode, ki še vedno neprenehoma izparevajo iz poživljajočega napitka. Torej so to, kar domnevate, da je belkasto obarvana kava, v resnici drobceni oblaki nad njo. Svetli so, ker odbijajo svetlobo, kava pod njo pa je temna, to pa so temnejše proge, ki jih vidite, ko se hladnejša tekočina spušča na dno.

Če imate prav izostren pogled in ujamete pravi trenutek, lahko nad skodelico opazite čisto pravo nevihto – temno črto, ki prečka dvigajoče se molekule vode. Takšne linije nastajajo in se razblinjajo zelo hitro, v nekaj delčkih sekunde, zaradi česar je veliko verjetnosti, da jih spregledate.

Vpliv dodatkov

Vzemimo za zgled, da ste kupili lonček kave spotoma, namenjeni v službo, vanjo pa imate navado vsuti še mleko v prahu. Kdaj naj ga dodate napitku, da bo ta čim dlje ostal čim bolj vroč, takoj ali šele tedaj, ko prispete na delovno mesto, kjer ga boste zvrnili? Z odgovorom na to vprašanje se je poigral ameriški publicist Jay Ingram, ki je v domači kuhinji opravil več poskusov.

Najprej je v tri enake skodelici nalil kavo, ki je imela od 75 do 75 in pol stopinje Celzija. V prvo je vsul žlico mleka v prahu in takoj izmeril temperaturo – kava se je ohladila na 68 stopinj. Čez minuto je vsul mleko v drugo skodelico in spremljal, kako se je napitek sčasoma hladil v vseh treh skodelicah. Čeprav je bilo po njegovih besedah očitno, da se je kava v obeh skodelicah, ki jima je dodal mleko, hladila hitreje kot v zadnji, ki ji sprva ni dodal ničesar, se je temperaturna razlika med prvima dvema in tretjo s časom zmanjševala. Ko je končno, po sedmih minutah poskusa, mleko dodal tudi tej, je temperatura v njej takoj zatem padla bolj kot v prvih dveh.

In njegov sklep: »Če imate na voljo od štiri do sedem minut od tedaj, ko kavo nalijete v posodo, do tedaj, ko jo začnete piti, bo napitek v trenutku, ko ga spustite po grlu, bolj topel, če mu nemudoma dodate mleko v prahu, kakor pa če mu ga dodate tik pred zdajci. Kava, ki se je ohladila pod 54 stopinj Celzija, je približno 10 stopinj hladnejša, kot bi morala biti, da bi jo bilo užitek piti. Delajte z njo, kar želite, samo spijte je ne.«

In še en Ingramov nasvet – namesto da kavi dodajate mleko, ji dodajte smetano. Ta namreč izolira vroč napitek od hladnejšega zraka nad njim, zaradi česar bo kava, seveda le, dokler ne vzamete v roke žlice in krepčilo premešate, dlje ostala vroča.