Voda, ki daruje življenje

Voda je ena izmed prvobitnih prvin, brez katere, pripovedujejo miti o stvarjenju z vsega sveta, ne bi bilo ne Zemlje ne življenja na njej. Po staroegipčanskem mitu, na primer, je bog Sonca, Atum, počival v prvobitnem morju (Nun), dokler se ni iz njega vzpel na nebo. V asirsko-babilonski mitologiji so vsa božanstva, z njimi vred pa tudi vsa bitja, nastala z združitvijo slane (tiamat) in sladke vode (apsu). Po hindujskem izročilu so se vsi prebivalci Zemlje rodili iz prvobitnega morja, in še bi lahko naštevali.

Prav zaradi pripisane ji svetosti ima voda po duhovnih izročilih tudi čarne lastnosti. Ni kotička na svetu, ki se ne bi mogel pohvaliti s svetim izvirom, reko ali jezerom. Celo v judovsko-krščanskem izročilu, ki se načeloma ogiba čaščenju narave, najdemo svete izvire, studence in reke. V večini primerov je neki izvir ali reka v ljudski predstavi postala sveta zaradi pomenljivega ali izrednega, kar čudežnega dogodka. Reka Jordan, denimo, je sveta, kajti v njej je Janez Krstnik krstil Jezusa Kristusa. Izviri v Lurdu so sveti, ker so zdravilni, takšni pa so, odkar se je ob njih deklici Bernadette prikazala devica Marija. V nekaterih primerih, med njimi sveti izvir v Chartresu in v Glastonburyju, so bili izviri kakor posebni in sveti čaščeni že pred krščanstvom, v poganskem obdobju.

Svetost pa se ne nanaša zgolj na izvir, marveč tudi na vodo samo po sebi. Kristjanom, na primer, voda, z njo so namreč krščeni, sprejeti v vero, ponazarja milost božjo. Frančišek Asiški, denimo, se Bogu zahvaljuje: »Hvala ti, o Gospod, za sestro vodo, ki je zelo koristna, skromna, dragocena in snažna.« V nekaterih kulturah voda zrcali človekovega duha. Na Japonskem slikovito ponazarja čistost in preprostost življenja in duha; lahko je mirna, lahko pa, prav nasprotno, živahna in deroča. Zaradi tega je tam navada, da menihi in laični verniki obiskujejo jezera z mirno gladino in slapove ter brzice, jih opazujejo ter se tako poglabljajo v skrivnosti življenja in duha, voda je namreč ta, ki jim bo odkrila modrost s svojim gibanjem oziroma negibnostjo.

V Indiji sveta reka Ganges hindujcem ponazarja vodo življenja. Okopati se v njej pomeni osnažiti se, vendar ne zgolj na telesni ravni, ampak tudi na duhovni, očistiti se vseh grehov. Reka izvira v Himalaji, prebivališču božanstev, to pa tudi pomeni, da simbolično ljudem v dar prihaja iz nebes.

Za čilost in modrost

Svetost so rekam, potokom, izvirom in studencem ljudje pripisali že v davnini. Po mitih so izviri in vrelci bivališča nadnaravnih bitij s čudežnimi lastnostmi ali močmi. Najpogosteje ljudje spoznajo, da je neka voda posebna oziroma sveta šele potem, ko se kdo, ki je hudo bolan, odžeja pri izviru ali se v njem okopa, zatem pa kakor po čudežu okreva. Že starorimski filozof Seneka je trdil, da bi morali ljudje postavljati oltarje ob vseh vodnih izvirih in ob njih moliti ter opravljati daritve, kajti pri izvirih je voda še posebno močna, snažna, kar božanska. Ponekod, zlasti v stari Grčiji, so verjeli, da se ljudem ob izvirih odstre prihodnost. Ali so ob njih postavili svetišča, v katerih so prerokinje strmele v vodno gladino in romarjem odkrivale prihodnost, ali pa so se romarji sami s pomočjo svete vode iz izvira nekako dokopali do odgovorov, kaj jim je namenila usoda. Lahko so pili vodo, nato pa legli k počitku, kajti v sanjah naj bi se jim odstrlo, kaj jih čaka, lahko so zrli v gladino in naj bi se jim na njej prikazala njihova prihodnost. Izviri in studenci so imeli tudi moč izpolnjevanja želja – pravzaprav naj bi po poganskem verovanju nadnaravna bitja, ki živijo v vodi, uslišala prošnjo, ki jo kdo nanje naslovi, v zameno pa jim nekaj podari. Še danes je marsikje navada v fontane, studence itn. zalučati kovance ali kaj drugega in si ob tem kaj zaželeti, upajoč, da se bo hotenje izpolnilo.

Izviri naj ne bi imeli le čudežne moči ozdravitve. Nekateri so se vpisali v ljudsko pripovedništvo kot vodnjaki ali vrelci mladosti, nesmrtnosti, tudi modrosti in znanja nasploh. Španski osvajalec Ponce de Léon se je, denimo, leta 1513 odpravil na ozemlje današnje Floride, ker je bil prepričan, da bo tod našel vodnjak (večne) mladosti, kronist Wang Chia, ki je živel med letoma 265 in 420 na Kitajskem, pa je med drugim poročal o vodnjaku mladosti Pon Lai. Kdor naj bi se v njem odžejal, je pisal, naj bi mu bilo podarjenih tisoč življenj.