Videti, kot da je prvič

Poleti si nas večina dovoli vzeti trenutke zase, privoščimo si početi, o čemer smo čez leto samo sanjarili, zato ne preseneča, da nas na vsakem koraku spremlja fotoaparat. Željni smo namreč zabeležiti vsak čarobni trenutek, si ga vtisniti v spomin in ga »prihraniti« za čas, ko bomo lahko (spet) zgolj sanjarili o posebnih dneh. Poletni meseci so kot nalašč za to, svetujejo novodobni dušeslovci, da ponovno najdete pot do sebe. Pri tem si lahko pomagate prav s tako imenovanim pozornim ali meditativnim fotografiranjem.

Pot do sreče je tlakovana s tem, da se naučimo biti hvaležni za to, kar imamo. Žal v naglici vsakdanjega življenja na to pogosto pozabimo, hrepeneč se vdajamo sanjarijam o tem, česar nimamo, vse, kar imamo in smo dosegli, pa imamo za samoumevno. Novodobni dušeslovci svetujejo, da lahko to težavo preprosto odpravite. Vsak dan naj vas spremlja fotoaparat. Z njim ovekovečite vse, kar je res pomembno za vas in za kar ste hvaležni. Seveda nas danes, ko je že skoraj vsak telefon opremljen s fotoaparatom, pogosto zavede, da slikamo vsevprek, brez pozornosti in razmisleka, ali nam izbrana podoba res nekaj pomeni. Strokovnjaki svetujejo, da se osredinite le na podobe, ki res štejejo tudi v vašem srcu.

Prepustitev

Pri pozornem fotografiranju niso pomembne tehnika, svetloba, izostritev in vse drugo, kar naj bi ločilo dober posnetek od slabega. Poglavitno je ujeti trenutek, ki se mu tedaj, ko ga posnamemo, scela prepustimo, vanj usmerimo vso pozornost. Ne obremenjujemo se s cilji, z željami, s pričakovanji in strahovi. Osredotočeni smo zgolj na to, kaj nam svet ponuja, kaj nam je dano, ne na to, česar nimamo. Nismo le opazovalec, temveč soustvarjalec svojega sveta. Ne iščemo namenoma dobrih, lepih posnetkov. Ničesar ne želimo nadzorovati. Prepustimo se toku, brez namena, odpremo oči in srce za to, kar nas obdaja. Odprti smo do vsega, kar je nepričakovano, neponovljivo, ko se stvari preprosto tako sestavijo, da nas prevzame bit življenja. Ne iščemo podob, vrednih posnetka, pustimo, da te najdejo nas.

Zavestna pozornost pomeni biti pričujoč v sedanjosti, biti tukaj in zdaj. Bolj kot cilj je pomembna pot, saj se v zavestni osredotočenosti lahko nenehno izpopolnjujemo. V budizmu je prepletena z besedo sati, ki pomeni spominjanje. Spominjamo se čiste, preproste, gole pozornosti, ki smo jo poznali kot otroci. Najbrž ste že opazili, kako malčki z največjim zanimanjem opazujejo najbolj preproste predmete, denimo žlico. Ne razmišljajo o njej kot o jedilnem priboru, o njej nimajo nobenih predstav, pričakovanj. Preprosto opazujejo jo, prepuščajo se izkušnji, doživetju, ki ga ta ponuja, brez razumskih in čustvenih filtrov, ki izkrivljajo naš pogled na resničnost v odrasli dobi. Navdušeni fotografi podobno opisujejo svoje vznemirjenje, ko so se sprehajali po gozdu, smetišču ali zapuščeni hiši in bili očarani nad podobami, ki so jih tam našli.

Ko boste naslednjič v rokah držali fotoaparat, si vzemite čas, da začutite trenutek, okolje, ki vas obdaja, podobe, ki vas prav tedaj privlačijo. Vključite vse čute, ne le vid. Če začnejo vaše misli bežati k temu, kaj še morate postoriti ali kam iti, se zberite in se vrnite v trenutek. Tako boste opazili stvari, ki jih prej niste. Podobe ne bodo le goli posnetki, temveč bodo obarvani z vašimi občutji, doživetji. Za vsako fotografijo bo stala zgodba, ki bo tudi vaše zrcalo: ni namreč vseeno, da vas je neki utrinek pritegnil, drugi pa ne. Kaj vas je, je pomenljivo.

Ko se naša pozornost osredotoči zgolj na zdajšnji trenutek, ugledamo marsikaj, kar bi sicer spregledali, ker da ni pomembno. Ne zanima nas njihov pomen, uporabnost, tudi ne barva, oblika ali struktura, preprosto jih gledamo takšne, kakršne so, brez ocen, vrednotenj ali sodb. Gledamo skozi oči otroka, ki je prvič ugledal nekaj, gledamo z zanimanjem in čudenjem, opazujemo, ne da bi se spominjali, si želeli ali pričakovali. S svežim umom brez navlake, ki bi nas silil v določeni način razmišljanja oziroma vrednotenja.

V novi luči

Fotografija zavestni pozornosti odkriva pot, kako nekaj ugledati prvič, v novi luči, četudi smo to že neštetokrat videli. Podobnih občutkov ste lahko deležni, ko se po dolgem času vračate domov. Opazite stvari, na katere prej niste bili pozorni, kot so denimo spominki na zidu, vzorec na preprogi, razgled skozi okno. Čeprav ste jih nekdaj gledali iz dneva v dan, jih pravzaprav niste videli, zdaj pa jih. Zavestna pozornost pomeni zavedati se sveta okoli sebe.

Razvijati zavestno pozornost pomeni tudi osvoboditi se preteklih pričakovanj, bremen, pritiskov. Osvobodite se potlačenih čustev, ki zavirajo vaše čute, da bi stvari ugledali v pravi luči. Ne iščite, da bi našli, s silo, prave podobe vas bodo našle same. Ne poskušajte s silo ustvariti posnetka, prisiliti okoliščine, da ugledate podobo, ki ste si jo vnaprej ustvarili v glavi. Opustite zamisli, pojdite naprej. Ne razmišljajte, ne oklepajte se predstav, ne usmerjajte energije v to, da bi razumeli, ne zavračajte, le sprejemajte, kar vam pride na pot, dobro ali slabo. Opazujte svet in sebe.

Opustite nagnjenost k popolnosti, dovolite si napake, ne ocenjujte se ves čas, ne primerjajte se z drugimi. Bodite potrpežljivi, sprejmite se taki, kakršni ste, ne glede na fotografsko nespretnost ali osebnostne šibkosti. Ne usmerjajte energije v težave, upiranje, zanikanje jim le daje dodatno energijo, moč. Uglejte jih kot priložnost. Naj vas ne ustavi slaba svetloba oziroma vreme. Raziskujte svet, spoznajte se. Zavestna fotografija se ne boji novih (pre)izkušenj.

Ko naredite za vas dober, lep in uspešen posnetek, uživajte v trenutku, prepustite se podobam, bodite hvaležni. Dobra fotografija ni trofeja, temveč spomin na tisti pravi trenutek, ko se je vse tako ujelo, da je vse ravno prav. Ni le posnetek podob, temveč tudi vaših občutenj, tistega, kar v resnici ste, vaše srži.