Verjemi, da si kos, in res boš

Dušeslovca Ulrich Weger in Stephen Loughnan sta prostovoljce postavila pred preprosto nalogo. Najprej sta jih razdelila v dve skupini, nato pa vsako izmed njih postavila pred zaslon. Ljudem v prvi sta razložila, da jim bosta postavila vprašanje, a preden bosta pričakovala njun odgovor, se jim bo na zaslonu za zelo kratek čas prikazal pravilni odgovor, tako hitro bo prišel in izginil, da ga zavestno sicer ne bodo mogli zaznati, prebrati, in vendar bo na zaslonu dovolj dolgo, da ga bodo zmogli nezavedno ujeti in razumeti. Ljudem v drugi skupini pa sta razložila, da bo to, kar bodo za silno kratek čas videli na zaslonu, naslednje vprašanje, ki jim ga bosta postavila. Resnici na ljubo, tega, seveda, ni vedel nihče izmed udeležencev, se je vsem za kratek čas na zaslonu poblisnil enak niz naključnih črk povsem brez pomena. Toda ne glede na to so več pravilnih odgovorov na vprašanja ponudili ljudje v prvi skupini, torej tisti, ki so glede na razlago pričakovali, da bodo za kratek čas uzrli pravilni odgovor.

Sposobnosti uma in telesa so res omejene, in vendar človekove predstave o tem, kaj zmore in česa ne, določajo, ali bo pri neki preizkušnji res dal od sebe vse ali ne, na podlagi te in drugih raziskav razlagajo strokovnjaki. Še več, prepričani so, da je marsikdaj človekova predstava o tem, kje je meja njegovih sposobnosti, pravzaprav prava meja, do katere gre, čez pa ne, čeprav ta meja nima nič opraviti z njegovimi resničnimi miselnimi in telesnimi sposobnostmi. Kdor torej zmore v umu premakniti svoje pričakovanje o tem, čemu je kos, bo to tudi res zmogel.



Ostrina vida

Lahko z mislimi izboljšamo vid? Večina meni, da je vid stvar oči in tega, ali so zdrave. Ali, povedano drugače, kako dobro vidimo, je odvisno od objektivnih telesnih danosti, na katere ne moremo vplivati. Študija, ki jo je s kolegi opravila Ellen Langer, dokazuje nasprotno.

Večina ljudi si predstavlja, da imajo piloti brezhiben vid, na koncu koncev sicer ne bi mogli opravljati svojega dela. Da bi prostovoljci v poskusu spontano skočili v kožo pilota, s tem vred pa tudi v svojo predstavo o tem, kaj ta vse zmore, so preizkušali njihov vid tako, da so jih postavili v simulator pilotske kabine, sicer namenjen urjenju pilotov. Kabina se je res premikala, oponašajoč gibanje letala v zraku, tudi sicer je bila videti čisto prava, z vsemi instrumenti, ročicami, lučkami itn. vred.

Medtem ko so prostovoljcem navidezno omogočili, da letijo, upravljajo letalo, so jim preverjali vid. Udeleženci so preskus opravili boljše, če so medtem navidezno leteli, kakor so ga zatem, ko jih znanstveniki z zvijačo niso postavili v kožo pilota. Zanimivo je, da se je vid izboljšal samo, ko so ljudje res imeli izkušnjo letenja. V nadzorni skupini, ti so samo sedeli v umetni pilotski kabini, niso pa je upravljali, ta se tudi ni premikala itn., skratka, medtem ko so bili v njej, je bila ta samo kulisa, so enako dobro ali slabo videli v kabini in zunaj nje.

Langerjeva je še z drugačnimi preizkusi preverjala, ali človekova pričakovanja o tem, kako dobro vidi, res lahko vplivajo na to, kako se odreže pri pregledu vida. Običajno je, da si črke ali številke pri takšnem pregledu sledijo od zgoraj navzdol od največjih do najmanjših. Zaradi tega ljudje pričakujejo, da jim bo lažje videti znake v prvi, najvišji vrstici, težje, če sploh, pa one v spodnji. Raziskovalka je v tablo za pregled vida vpletla nekaj napak, ne da bi, seve, proučevanim to povedala. V višje vrstice je vtkala nekaj manjših znakov, takšne, ki bi jih pričakovali nižje, in obrnjeno.

Izsledki? Večina udeležencev je zlahka videla vse znake v prvi vrstici, tudi tiste, ki so bili v resnici manjši, je pa imela težave prebrati vse znake v tretji vrstici, čeprav so bili nekateri enako veliki ali celo večji od onih, ki so jih brez težav prebrali v prvi.

Hujšam, ker 
vem, da hujšam

Naš pogled na to, kako telo deluje, je precej mehanski. Preštevamo kalorije, ki jih zaužijemo s hrano, in če presodimo, da smo si jih privoščili preveč, tečemo ali smo kako drugače telesno dejavni, saj verjamemo, da se bomo sicer zredili, tako nas učijo tudi izkušnje, mar ne? Ali nasprotno, če si privoščimo priboljšek brez dodatne vadbe, pričakujemo, da se bomo zredili. In se tudi res. Toda, so dokazali znanstveniki, le s spremembo misli o tem, kako telo deluje, lahko spremenimo njegovo delovanje.

Čistilke v hotelu v povprečju vsak dan očistijo 15 sob, čiščenje ene traja od 20 do 30 minut. Splošno navodilo zdravnikov je, da naj bi bili za sprotno utrjevanje čilosti vsak dan telesno dejavni najmanj pol ure. Telovadba, če jo smemo tako imenovati, ki jo opravljalo čistilke pri delu, torej to priporočilo krepko prekaša. Ne glede na to pa so imele čistilke, vključene v raziskavo, ki sta jo opravili Alia Crum in Ellen Langer, različne predstave o tem, ali so telesno dejavne ali ne. Nekatere so bile prepričane, da so, druge, da sploh niso.

Nato so se za štiri tedne vmešali raziskovalci – čistilke so razdelili v dve skupini, pri čemer tistim v prvi niso razlagali ničesar, le da bodo preverjali njihovo telesno čilost, medtem ko so onim v drugi razložili, da so vsak dan telesno veliko dejavnejše, kakor zahteva zdravniško priporočilo, torej vsak dan ogromno naredijo za to, da pokurijo, kar so pojedle. Pred poskusom in po njem so vse natančno premerili, stehtali itn.

Po poskusu so bile čistilke v prvi skupini takšne, kakršne so bile pred začetkom raziskave, medtem ko so one v drugi skupini vse po vrsti shujšale, pa ne le to, vsem se je v povprečju tudi znižal krvni pritisk. Ne obseg dela ne prehrana žensk, vključenih v študijo, se v tem obdobju nista spremenila, spremenila se je samo miselna naravnanost članic v drugi skupini. Te so začele verjeti, da samo z delom za svoje telo naredijo še veliko več, kot če bi hodile v telovadnico, in res, skladno s tem prepričanjem so postale vitkejše in bolj zdrave.

Učinkovitost placeba

Z več študijami so znanstveniki potrdil, da lahko že samo s prepričanjem, da smo dobili pravo zdravilo, krojimo in uravnamo zelo zapletene telesne procese. Recimo, bolniki z alergijami so se odzvali na injicirano snov, za katero jim je bilo povedano, da bo omilila simptome alergije, enako, z zmanjšanjem simptomov torej, ne glede na to, ali so dobili pravo zdravilo ali pa lažno, placebo.

Takšnih primerov je še več. Rednim kavopivcem, denimo, so strokovnjaki podtaknili gorko pijačo brez kofeina, in vendar so sodelujoči v poskusu poročali o tem, da jih je kava poživila oziroma je nanje vplivala enako kot siceršnja, s kofeinom, seve. Na drugi strani pa so sicer rednim kavopivcem dejali, da bodo proučili, kako bo nanje vplivala pijača brez kofeina, s tem namenom bodo več dni zdržema dobili za piti samo brezkofeinsko, to pa tudi pomeni, da lahko pričakujejo, da se jim bodo pojavili odtegnitveni simptomi, recimo glavoboli itn. V resnici jih sploh niso prikrajšali za kofein, dali so jim piti običajno kavo, in vendar so se pri večini udeležencev raziskave, skladno z razlago, pojavili simptomi od glavobola naprej.

Od miselne naravnosti je potem takem močno odvisno, kaj se bo odvijalo v nas na telesni in miselni ravni. Vprašanje pa je, kako naj jo sami pri sebi enako učinkovito in želeno spremenimo, kakor so to spontano naredili udeleženci v nanizanih poskusih, ko so jim strokovnjaki z zvijačo pomagali, da so to naredili povsem nevede in brez kančka dvoma. Znanstveniki obljubljajo, da bodo s tem namenom opravili še več raziskav; za zdaj svetujejo le, da začnete in vztrajate, kajti vaja dela mojstra.