Kot počnemo še danes, so ljudje tudi nekdaj, posebno v življenjskih stiskah, iskali razloge za svoje gorje, se mu s čarnimi dejanji poskušali ogniti, hkrati pa nadse priklicati srečo. Kdor se znajde pod mavrico, denimo, si mora hitro kaj zaželeti, kajti želja se mu bo izpolnila.
Mavrica
Danes vemo, da se mavrica pne čez nebo, ko hkrati pada dež in sije sonce, zaradi česar se ne čudimo, da se najpogosteje pojavi poleti. Tedaj dežne kapljice hitro izparevajo iz tople zemlje ter tako lomijo sončno svetlobo, da na nebesni svod v polkrogu izrišejo mavrične barve. Nekdaj so verjeli, in še danes kdaj rečemo, da je srečno znamenje znajti se pod njo, kajti kdor jo vidi nad seboj, to pomeni, da sta mu v kratkem namenjeni sreča in radost. Ko jo uzremo, naj bi si kaj zaželeli, kajti prav verjetno je, da se nam bo želja izpolnila.
Ponekod na Balkanu pa mavrice nekdaj niso povezovali z dobrim. Menili so, da je lok barv v resnici strašna pošast, ki se je nagnila čez nebo, da bi pila vodo, zaradi česar so se je ogibali oziroma so ji kazali hrbet.
Luna
Zemljina spremljevalka Luna je v ljudskem izročilu, tudi pripovedih in pesmih, običajno živo bitje. Morda ker je v mesečini na mirni vodni gladini mogoče jasno uzreti svoj odsev. Luna je bila boginja, vredna čaščenja in priprošenj, morda celo pomembnejša od Sonca. Ko je polna, menda ni dobro vedeževati, tudi se ne potikati na prostem, ko pade noč, kajti ob njenem siju pridejo na plan tudi krvoločni volkodlaki in volki.
Še danes pravimo, da je dobro kaj začeti, ko luna na nebu raste oziroma se debeli, in nasprotno, kaj zaključevati, ne pa na novo zastaviti, ko upada. Nekdaj je bila tudi navada, da so svoj denar preštevali ob dnevih tik pred polno luno, takrat so tudi žvenketali s kovanci v žepu, kajti takšno čarno dejanje naj bi pripomoglo, da se bo denar kar sam množil, njegov lastnik pa, kakopak, obogatel.
Posebno verovanje o Mesecu izvira iz Hercegovine. Tod so ljudje menili, da je Mesec pravzaprav ogromna buča, izpolnjena z vodo. Še več, govorili so, da privlači duše rajnkih, zaradi tega naj bi se mesečini izogibali posebno v dnevih okoli polne lune – kdor se tedaj potika naokoli, namreč tvega, da bo trčil tudi v duše pokojnih, ki mu jo lahko grdo zagodejo.
Razpotje
Kraj, kjer se križajo ceste in poti, je v ljudski predstavi poseben, zaradi česar je kakor nalašč za opravljanje različnih čarnih obredov. Kdor se je hotel maščevati sovražniku, je odšel na bližnje križpotje in tam čaral, da bi se mu zgodilo kaj hudega. Na razpotje pa so se odpravili tudi bolniki, kajti moči, ki vladajo takšnemu kraju, naj bi zdravile. Zaleglo je, da je šel na križišče, si tam nadel novo spodnje perilo, domov pa se vrnil po drugi poti. Verjeli so, da ga bo bolezen zapustila in na razpotju krenila v eno smer, on, ozdravljen, pa seve v drugo. Dejali so, da bo bolezen odšla v kraje, kjer kokoši ne kokodakajo, petelini ne pojejo, psi ne lajajo in otroci ne jočejo.
Nekdaj so imeli navado drug drugemu podtikati tudi čarne predmete, ki naj bi naredili, da bi žrtev doletelo kaj slabega. Recimo, dekle je mladeniču, ki ji ni vračal ljubezni, podtaknila urok, da se nikoli ne bi ženil, in podobno. Če je kdo pri sebi ali pri bližnjem našel takšne predmete, jih je odnesel na razpotje, saj je tako izničil zli urok nad seboj ali bližnjimi, slabo pa se je vrnilo onemu, ki ga je poslal.
Vaške čarovnice so imele na križpotju tudi navado sežigati košaro za seno ali kaj podobnega. S takšnim čarnim obredom, so verjele, so izničile urok, ki je bil komu poslan in zaradi katerega se njegova drobnica in živina nista množili in sta bolehali.
Ker je bilo razpotje tako priljubljen kraj za izničevanje zlih urokov, so ga ljudje previdno prečkali oziroma so pazili, da se na njem ne bi nalezli zlih urokov, ki so jih drugi tam pustili oziroma izničevali. Posebno na takšnih krajih ni bilo modro opravljati male potrebe – kdor bi se tod olajšal, bi nase navlekel veliko zla.
Usoda
Slovanski narodi z usodo pojasnjujejo splet življenjskih okoliščin, ki koga doletijo, a nanje ne more vplivati. Medtem ko so eni verjeli, da se ji nihče ne more ogniti, so drugi trdili, da je vsak svoje sreče kovač. In vendar so ljudje počeli vse mogoče, da bi se ognili nesrečni usodi. Prerokovali so – če naj bi se v prihodnosti nadnje zgrnila nesreča, so sami čarali ali pa prosili vaške čarovnice, da so to storile zanje, hoteč odbiti od sebe neljube dogodke.
Po ljudskem verovanju je od usode odvisno, kako bomo prišli na ta svet, na njem živeli in z njega odšli. Naši predniki so trdno verjeli, da je človek vsej svoji pameti in modrosti navkljub vendarle nemočen, ko gre za njegovo usodo. To namreč zanj zakoliči sam bog. Lahko se samo poučijo, kakšna je, ali pa poskušajo izprositi od njega, naj jim nameni čim lažjo. Kakšna je, so verjeli, novorojenčku sedmega dne po prihodu na svet oznanijo sojenice. Da bi bila čim prijetnejša, so jim tega dne ob zibki pustili nekaj hrane, na predvečer sedme noči pa so temeljito osnažili hišo, skopali otroka in mu nadeli najlepša oblačila.
Od nekdaj so tudi verjeli, da sta vsakomur zapisani in dobra in slaba usoda. Ko se je komu zgodilo kaj hudega, se je tešil z mislijo, da je trenutno pač deležen slabe, a samo vprašanje časa je, kdaj ga doleti tudi dobra. Kajti tudi ljudje, ki jim usoda prizanaša in živijo navidezno brez večjih pretresov in stisk, imajo in dobra in slaba leta. V prvih so deležni dobre usode, v slabih pa zle. Če pa komu usoda niti malo ne prizanaša, kajti nadenj se nenehno zgrinjajo težave in gorje, potem naj bi to pomenilo, da tak človek plačuje za grehe svojih prednikov. Ponekod jim še danes pravijo mučeniki, ker jim ni namenjeno, da bi uživali radosti življenja. Če se še tako trudijo in poskušajo kaj spremeniti ali se čemu hudemu izogniti, jim ne uspe, in ljudje običajno rečejo, da usodi in smrti ni mogoče ubežati.
Pod svojo zvezdo
Že od nekdaj so verjeli, da je na zemlji toliko ljudi, kot je zvezd na nebu. Vsak ima svojo, ki zasije, ko se človek rodi, in ugasne, ko izdihne. Kadar se utrne manjša zvezda, naj bi se končalo življenje običajnega smrtnika, če pa izgine večja, naj bi umrl kakšen vladar ali kdo, ki je kako drugače pomembno zaznamoval človeški rod.
Po stari vraži otrokom niso dovolili šteti zvezd, kajti če bi po naključju naleteli na svojo, bi se ta utrnila in otrok bi izpustil dušo. Naša osebna zvezda nas vedno spremlja, kamor koli gremo, je z nami. Tudi v snu bdi nad nami. Kadar je kdo zelo uspešen, je tako rekoč čez noč deležen velike sreče, od tega, da najde skriti zaklad (zadene na srečelovu) naprej, ljudska modrost pozna eno samo razlago: namreč to, da je rojen pod srečno zvezdo.
