Da bi se znašli v svetu, se večinoma zanašamo na svoje oči in ušesa, torej na to, kar vidimo in slišimo, manj pa na dotik. Toda zaznave tega čuta, odkrivajo dušeslovci z znanstvenimi raziskavami, pomembno prispevajo k temu, kako razumemo in doživljamo ljudi okoli sebe, zaradi česar jih ne bi smeli zanemarjati. Celo prav neznaten, rahel dotik po nadlakti lahko vpliva na ukrojitev naših misli o nekom. Zaleže, da smo pripravljeni z nekom prej sodelovati, smo do njega bolj popustljivi in uslužni, kot bi bili, če se nas ne bi tako dotaknil, pripravljeni smo mu priskočiti na pomoč, mu res prisluhniti, kaj nas sploh prosi oziroma želi od nas. Kako pomembno vlogo v našem življenju igra dotik, pa več v nadaljevanju, v katerem povzemamo izsledke znanstvenih raziskav.
Velikodušnost
Po študiji, ki jo je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opravila skupina ameriških raziskovalcev, vodil jo je Christopher G. Wetzel, lahen, neseksualni dotik po nadlakti ali ramenu v ljudeh predrami naklonjenost in s tem vred tudi velikodušnost. Poskus je bil zelo preprost. Znanstveniki so spremljali, koliko napitnine dajo gosti v restavraciji. Natakar(ica), ki je predložil(a) račun, se je tedaj, ko je to storil(a), gosta bodisi lahno dotaknil(a) po nadlakti in ramenu ali pa se ga ni. Vsi tisti, ki se jih je tako dotaknila, so dali neprimerno več napitnine kot oni, ki se jih ni. Še to: ključen je bil dotik, ne pa spol – tudi če se je ženska dotaknila ženske in moški moškega, je bil učinek enak.
Leta 1977 je Chris L. Kleinke preverjal, ali dotik povečuje voljnost ljudi, da vrnejo izgubljeno. Še v časih, ko so bile v rabi javne telefonske govorilnice, si je zamislil tak poskus. Znanstvenik je zapustil govorilnico, v katero je stopil nekdo drug, da jo uporabi, nato pa se je čez čas vrnil, počakal, da je uporabnik izstopil, in ga nagovoril, češ da je v aparatu pustil kovanec, in ga vprašal, ali ga je našel oziroma ali mu ga vrne. Če se je znanstvenik naključnega uporabnika med tem pogovorom nalahno dotaknil po nadlakti, je bila verjetnost, da je najditelj pošten, prizna najdbo in kovanec tudi vrne, neprimerno večja, kot če se ga ni dotaknil.
Pripravljenost pomagati
Leta 2003 je Nicolas Gueguen zasnoval preprost poskus, s katerim se je namenil preveriti, ali lahko lahen dotik po nadlakti v ljudeh zveča pripravljenost pomagati. Eksperimentator je zaigral prizor nesrečnika, ki so mu iz rok popadale reči, nato pa je prosil mimoidoče, naj mu jih pomagajo pobrati in zbrati, saj so se razkotalile na vse strani. Če jih je samo nagovoril, mu je pomagalo 63 odstotkov ljudi, na katere se je obrnil s prošnjo, če pa se jih je med prošnjo še rahlo dotaknil, se je delež krepko povečal, tedaj mu je pomagalo kar 90 odstotkov ljudi.
Voljnost ustreči
V osemdesetih letih 20. stoletja sta Frank N. Willis in Helen K. Hamm preverjala, ali nebesedna komunikacija, znova lahen dotik po nadlakti, vpliva na pripravljenost sodelovati z nekom oziroma mu ustreči. Raziskovalca sta nagovarjala mimoidoče, naj podpišejo peticijo. Voljnost prispevati svoj podpis je s 55 odstotkov narasla na 81, ko se je eksperimentator med nagovorom človeka, ki ga je povabil k sodelovanju, rahlo dotaknil. Strokovnjaka sta zasnovala še en poskus z enakim namenom, tokrat je eksperimentator prosil ljudi, naj izpolnijo neki vprašalnik. Brez dotika so bili voljni sodelovati štirje od desetih, z njim pa kar sedem od desetih nagovorjenih.
Ali dva dotika po nadlakti zaležeta bolj kot eden, pa sta leta 2008 preverjala dušeslovca David Vaidis in Severine Halimi-Falkowicz. Eksperimentator je na ulici nagovarjal mimoidoče, naj izpolnijo neki vprašalnik. Nagovorjeni so v večjem številu ustregli prošnji, če se je eksperimentator med vabilom dvakrat dotaknil njihove roke, kot če se je enkrat. Je pa res, da je bil ta učinek, torej povečana voljnost ustreči, večji, ko se je eksperimentatorka dvakrat dotaknila moških mimoidočih, kot tedaj, ko se je ženskih, čeprav tudi v tem primeru ni bil zanemarljiv.
Morda ne bo odveč opozorilo, da je modro, preden se začnete dotikati ljudi, te dodatno spodbuditi, naj sodelujejo z vami, da preverite prevladujoče kulturne vedenjske vzorce nagovorjenih. Ko je namreč poljski dušeslovec Dariusz Dolinski leta 2010 v svoji domovini ponovil poskus z nagovarjanjem mimoidočih na ulici s prošnjo, naj izpolnijo vprašalnik, in to z dotikom ali brez njega, je odkril, da je v primeru, ko se je eksperimentator(ka) dotaknil(a) žensk, voljnost ustreči res strmo narasla v primerjavi s prošnjo brez dotika. Enako je bilo, ko se je eskperimentatorka dotaknila moških, ravno obrnjen učinek pa je bil, ko se je eksperimentator dotaknil moških. Vzrok tega, tako meni znanstvenik, je prevladujoči odklonilni odnos Poljakov do homoseksualnosti.
Med Francozi je telesni stik, tudi med moškimi, manj zaznamovan s homofobijo. Že omenjeni Nicolas Gueguen se je s sodelavci lotil preveriti učinek dotika med neznanci na avtomobilskem sejmu starih vozil. Eksperimentator je v tej študiji nastopil kot prodajalec, ki je nagovoril naključno mimoidoče moške kupce. Polovici je z enakim besedilom svoj avto zgolj predstavil v najboljši luči, polovici pa je spet zdrdral enako hvalo za vozilo, le da je pri tem nagovorjenega za eno sekundo rahlo prijel za nadlaket. Potem so raziskovalci prosili nagovorjene, naj ocenijo prodajalca. Zanimivo je, da so ga tisti, ki se jih je dotaknil, ocenili kot bolj iskrenega, prijateljskega, poštenega, prijetnega in prijaznega kot oni, ki se jih ni. Izsledki bi bili, seve, na Poljskem bržkone zelo drugačni.
Moč prepričevanja
Že v sedemdesetih letih 20. stoletja so znanstveniki, ki so proučevali telesno govorico, odkrili, da so ljudje, ki se imajo med pogovorom navado rahlo dotikati sogovornikov, naj so to njim znani ljudje ali ne, in to povsem neseksualno, zlasti po rokah, običajno nekje med zapestjem in vratom, torej vključno z rameni, uspešnejši, prej dosežejo dogovor, ki je njim v prid, in to tudi v najbolj vsakdanjih okoliščinah, recimo v trgovini. Zaradi tega so ljudje, ki se tako dotikajo soljudi, v povprečju tudi višje na družbeni lestvici in praviloma zasedajo vodstvene položaje. Imajo več moči, vpliva, ugleda in tudi več pod palcem. In, da, med njimi je več moških.
Diana L. Summerhayes in Robert W. Suchner menita, da človek, ki med pogovorom sogovornika rahlo prime za roko ali ga potreplja po ramenu, s tem na nebesedni ravni izraža, da je močnejši in sposobnejši, ga torej v nečem tako močno prekaša, da mu je vredno prisluhniti, ga upoštevati in mu celo slediti. Na nebesedni ravni izraža »sem močan in sposoben ter zaupanja vreden«. Zanimivo je tudi, da nagovorjeni to sporočilo nezavedno sprejme in se ravna v skladu z njim, se mu torej podredi oziroma ukloni.
Nanizane študije so bile sicer opravljene na razmeroma majhnem vzorcu ljudi, in vendar so njihovi izsledki dovolj spodbudni, da v prihodnje dotiku odmerite več pozornosti. Drži tudi, da je pomen dotika odvisen od okoliščin, v katerih se zgodi, od kulture in spola vpletenih. Koliko lahko prav vi dosežete z dotikom oziroma koliko lahko z njim okrepite besedno sporočilo, lahko preverite samo z izkušnjami. Morda ne bo odveč še opozorilo, da je verjetnost nesporazuma najmanjša, če se sogovornika, posebno če je vam neznan človek, dotaknete po nadlakti in ramenu. Ko se nas kdo dotakne po tem predelu telesa, smo namreč najmanj v dvomih, kaj naj bi ta nebesedni signal pomenil. Ne odmaknemo se, češ, kaj pa ta od nas hoče, ampak ga vzamemo kot gesto, ki izraža prijaznost, iskrenost, odprtost in naklonjenost.