Več kakor šest stoletij kaže čas

PRAGA – Celo najpametnejša zapestna ura 21. stoletja s številnimi funkcijami se težko kosa z osupljivo srednjeveško astronomsko stolpno uro, ki krasi pročelje stare mestne hiše v češki prestolnici in je ena izmed najprivlačnejših mestnih znamenitosti. Praška astronomska ura ali praški orloj poleg časa kaže še položaje Sonca in Lune ter druga nebesna gibanja, pohvali pa se lahko še s koledarjem, da ne govorimo o mehanični procesiji kipcev, ki se zvrstijo ob oknih nad njo vsako polno uro. Čeprav so imeli astronomsko uro v Evropi prvi v Padovi že leta 1344, drugo pa v Strasbourgu 1354., je češka edina, pri kateri še deluje izvirni urni mehanizem, in to že kar šest stoletij, odkar so jo leta 1410 zagnali.

Slepi urar

Po legendi naj bi jo izdelal urar Hanus. Občudovali so jo mnogi tujci in si zaželeli enake v svojih mestih, a briljantni urar ni hotel nikomur izdati svojih načrtov. Ko pa so praški mestni svetniki izvedeli, da izdeluje še eno, boljšo, so ga oslepili, da je ne bi mogel dokončati. Slepi urar je iz maščevanja splezal na stolp in pokvaril uro, da je naslednjih 50 let ni znal nihče popraviti. Resnica je, seve, povsem drugačna, a nič manj zanimiva. Kot so razkrile stare listine, ki so jih našli 1961., je bila ura delo urarja Mikulaša iz Kadana, ki mu je najbrž pomagal praški profesor matematike in astronomije Jan Šindel. Izdelala sta astronomsko številčnico, koledar in gotsko okrasje pa so dodali pozneje. Ura se je večkrat pokvarila in prenehala delovati, mnogokrat so jo popravljali. V 17. stoletju so dodali prve mehanične kipce, procesijo apostolov pa šele v letih 1865 in 1866. Kot je zapisal Jan Taborski, njen skrbnik med letoma 1551 in 1572, ki jo je popravil in izboljšal, sprva ni bilo nobenih nepomembnih majhnih mehaničnih kipov, da bi zabavali navadne ljudi, marveč le »čista umetnost astronomije«. Proti koncu druge svetovne vojne je ura pod nemškim ognjem utrpela resne poškodbe – uničena je bila koledarska številčnica, zgoreli so leseni kipci. Skrbno so jo obnovili in popravili, tako da je 1948. ponovno začela delovati. Med Pražani še danes kroži vraža, da se mestu ne bo dobro godilo, če bodo zanemarili skrb za uro in bo ta znova zastala.

Potovanje nebesnih teles

Glavni del ure je astronomska številčnica, katere ozadje prikazuje Zemljo v sredini in nebo okoli nje. Modri del ozadja predstavlja nebo nad obzorjem, rdečkast in črn del pa tistega pod njim. Gibljivo Sonce, ki se pomika po svojem kazalcu, je podnevi nad modrim ozadjem, ponoči nad črnim, med zarjo pa nad rdečim. Rimske številke na obodu številčnice kažejo ure dneva.  Manjši premični obroč, poslikan z živalskim krogom, ki potuje znotraj številčnice, pri tem kaže trenutni položaj Sonca glede na ozvezdja zodiaka. Premična je tudi Luna, ki prav tako kaže svoj položaj na nebu. Na zunanjem obodu zlate številke od ena do 24 na črnem ozadju razkrivajo stari češki čas, pri čemer 24 predstavlja čas sončnega zahoda. To pomeni, da določena ura ni vedno prikazana ob istem času, ampak je to odvisno od dolžine dneva, glede na čas v letu. Za lažjo predstavo njenega delovanja si lahko ogledate animacijo na spletu (na naslovu http://www.praguealacarte.com/orloj/orlojLoader.html).

Pod uro je druga številčnica, ki kaže, kateri dan v koledarju je. Ob vsaki strani je več kipcev, mnogi so premični in se poženejo ob vsaki uri. Takšni so Nečimrnost (podoba možakarja z ogledalom), Pohlep (skopuh z vrečo denarja), Užitek (podoba Turka s turbanom) in Smrt (okostnjak z zvončkom). Ko odbije ura, Smrt pomigne Turku, da strese z glavo. Drugi kipci predstavljajo še kronista, filozofa, angela in seve zvezdogleda. Nad uro sta dve okenci, ob katerih se ob vsaki polni uri zvrstijo kipci 12 apostolov.