Ponekod so pravili, da varuje žita pred sončno pripeko in kratkohlačnimi nepridipravi, ki teptajo bilke. Žanjce, ki niso spoštovali prepovedi dela opoldne, pa je udarila s sončarico.
V vzhodno- in zahodnoslovanskem izročilu se bajeslovno bitje poludnica pojavlja opoldne in napada žanjice in žanjce, ki ob tej uri, ko se dan prelamlja, delajo na polju. Njen lik združuje obrise sončnega božanstva, ki se izrisujejo na polju v trenutku, ko je sonce najviše na nebu, in božanstva rodnosti, ki pospešuje zorenje žita. Pravijo, da se poludnica najraje zadržuje na rženih poljih.
Predstavljali so si jo različno; nekaterim se je menda prikazovala kakor nevesta zelo visoke rasti, oblečena v bleščeče belo oblačilo, ali pa kakor silno zala ženska z veliko železno ponvijo v roki. V teh podobah pogosto najdemo tudi nekatere značilnosti rusalk. Videli naj bi jo tudi v podobi prelepe žene z velikimi dojkami ali pa vso dlakavo in z dolgimi lasmi. Na meji med Poljsko in Ukrajino so si jo predstavljali
v podobi strašne, skuštrane babnice, ki ima zobe iz železa. Po izročilu zahodnih Slovanov izvira iz duš grešnikov in čarovnic, živi v peklu, med žetvijo pa se opoldne pojavlja na polju in muči zaspane in utrujene žanjice, si razčesava lase in prepeva.
Ima sloves varuhinje polj. Tam se pojavlja v obdobju, ko cveti rž in zori žito, ter varuje pridelek pred sončno pripeko. Ponekod so menili, da sta poludnici dve, dobra in zla. Dobra opoldne dela senco s svojo ogromno ponvijo ter tako varuje žito in travo pred prevročim soncem, zlobna pa obrne drugo stran razžarjene ponve proti posevkom ter tako požge vršičke žita in cvetove drugih rastlin.
Gorje teptalcem!
Ponekod verjamejo, da je duh, ki lahko ljudem škodi oziroma jih spravi v nevarnost. Škodi jim, če bi oni hoteli uničevati žito, ki ga varuje. Ponekod, denimo, so verjeli, da preganja otroke, ki teptajo žitne bilke. Tiste, ki bi jih našla na polju v obdobju zorenja žita, naj bi odpeljala na sredino polja, med gosto žito, in jih dolgo preganjala po njem. Zato so najmlajše, da ne bi hodili po žitu, strašili: »Ne hodi po polju, poludnica te bo spekla in pojedla.« Prepričani so bili, da lahko živi tudi na njivi z grahom ali na vrtu in da varuje svoj pridelek pred kratkohlačnimi nepridipravi.
Še posebno ostra je bila do žanjic in žanjcev, ki niso spoštovali prepovedi dela v opoldanskem času. Poslala jim je sončarico ali jih prijela za glavo in jo zavrtela, dokler v vratu niso občutili ostre, kljuvajoče bolečine. Nekatere je celo tako dolgo mučila, da so izpustili dušo. S koso je sekala po ljudeh, ki jih je srečala, prizanašala naj ne bi niti majhnim otrokom. Ponekod iz strahu pred poludnicami opoldne niso šli sejat ali žet pa tudi otrok niso radi puščali brez nadzora.
Človek, ki je na polju po naključju srečal poludnico, se jo je trudil zamotiti, kajti sicer se je ni mogel otresti. Od tedaj, ko jo je srečal, pa do poldneva ji je moral na dolgo in široko pripovedovati o vseh podrobnostih nekega kmečkega opravila, na primer o gojenju lanu, začenši od setve pa vse do tkanja lanenega platna. Verjeli so, da takrat ne bo naredila hudega temu človeku, opoldne pa bo kar sama od sebe izginila oziroma se razblinila.
Poludnica naj bi bila v sorodu s prav tako bajeslovno kudeljnico, o kateri teče beseda v ljudskih pripovedkah na severu Rusije, predstavljali pa so si jo kot žensko bitje, povezano z žitnim poljem v obdobju, ko zori zrnje. Nevarna naj bi bila za nosečnice in majhne otroke. Prepričani so bili, da lahko povzroči visoko vročino pri porodnicah, nosečim ženskam pa lahko izvleče otroka iz trebuha. V različicah se je njen lik mešal s podobo rusalk, ki se prav tako pojavljajo med žitom v belih srajcah med cvetenjem žita in mučijo ljudi, ki jih tam srečajo. Poludnica ali rusalka v poznejših pripovedkah sedi na drevesu nad reko, in če pride mimo človek, se vrže v vodo.
