Pomislite, katerim skupinam pripadate, in ugotovili boste, da se te zelo razlikujejo med seboj. Nekatere so zelo tesno povezane in dolgotrajne, taki so, denimo, prijatelji iz otroštva, ki si stojijo ob strani tudi v odrasli dobi. Take skupine so zelo zaščitniške in dajejo svojim članom prednost pred drugimi, nekatere pa so veliko bolj ohlapne, denimo navijači športnih ekip ali sodelavci, ki pri določenem projektu delajo skupaj le nekaj mesecev. Celo peščica ljudi, ki v galeriji skupaj občuduje določeno sliko, je začasna skupina. Zdi se neverjetno, da lahko ljudi, ki po naključju stojijo skupaj pol minute, imenujemo skupina, saj gre le za bežen in kratkotrajen dogodek, to pa se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spraševal tudi socialni psiholog Henry Tajfel. Menil je, da se lahko skupina oblikuje nenadno, brez pravega razloga in z vsemi spremljajočimi skupnimi cilji in predsodki do drugih vred. To se lahko zgodi tudi brez osebnega stika članov, tudi če se ti ne poznajo in če njihovo skupinsko vedenje nima praktičnih posledic, z drugimi besedami, s skupino nič ne pridobijo in ne izgubijo.
Prednost svojim
S sodelavci je dobil zanimivo zamisel, kako preveriti te domneve; zbrali so 48 štirinajst- in petnajstletnikov, ki so obiskovali isto šolo. Pokazali so jim slike umetnikov Paula Kleeja in Vasilija Kandinskega, oni pa so se morali odločiti, kateri umetnik jim je bolj všeč. Že prej so jim povedali, da jih bodo na podlagi njihove izbire razdelili v dve skupini, kar je bila seveda zvijača, kako v njih zbuditi idejo o »naših« in »vaših«. Nato so fante, enega po enega, odpeljali v sobo in vsakemu dejali, naj udeležencem iz obeh skupin razdelijo navidezni denar, le sebi ga niso smeli dati. Edini podatek, ki so ga imeli, o tem, komu ga delijo, sta bili številka posameznega fanta in oznaka, kateri skupini pripada; niso vedeli, ali ga v resnici poznajo, je morda njihov prijatelj, ga morda ne marajo. Raziskovalci so postavili niz pravil o deljenju denarja, z namenom da se čim prej pokaže, koga fantje favorizirajo – svojo skupino ali drugo. Zanimalo jih je, ali bodo denar delili pravično, namreč tako, da bi bil skupni dobiček največji oziroma enakovreden med skupinama, ali bodo stremeli k temu, da bo njihova skupina več zaslužila kot druga.
Način, kako so razdelili denar, je odražal značilno vedenje ljudi, ki pripadajo določeni skupini: svoji so dajali prednost, ji izkazovali večjo naklonjenost in ji dajali večje ugodnosti. Ta vzorec vedenja se je pokazal še na številnih ponovitvah tega preizkusa in njegovih različicah. Zanimivo je, da fantje v resnici niso vedeli, kdo pripada komu, na voljo so imeli le številke, še bolj presenetljivo pa je, da z dajanjem prednosti svoji skupini niso prav nič pridobili. Šlo je le za igro, a v resničnem svetu se po navadi za tem skriva dober razlog: ko ščitiš svojo skupino, ščitiš tudi sebe.
Eno s skupino
Pripadnost določeni skupini pomaga oblikovati posameznikovo identiteto, meni Tajfel, skupina je vir naše samopodobe in samozavesti. Če izboljšamo podobo svoje skupine, izboljšamo tudi svojo, denimo z izjavo: »Slovenija je najboljša država na svetu!« To potemtakem drži tudi za nas kot njene državljane. Enako storimo s spodbujanjem predsodkov do druge skupine, tiste, ki ji ne pripadamo: »Američani nimajo pojma!« S takim razmišljanjem svoj svet razdelimo na »nas« in »vas«, zato ne preseneča, da je lahko vedenje ljudi v skupini navdušujoče, kot je denimo pomoč ljudem v stiski, hkrati pa tudi skrb vzbujajoče.
 |
| Družina je najosnovnejša skupina, v njo se rodimo in na članstvo nimamo vpliva. |
Ko se pridružimo določeni skupini, se lahko začnemo vesti drugače, morda celo nerazpoznavno za nas: posnemamo preostale člane, dajemo prednost članom lastne skupine pred drugimi, slepo sledimo vodji, ga spoštujemo in občudujemo, kujemo v zvezde, izražamo nestrinjanje z drugimi skupinami z besedami, nekateri celo s silo, smo zaščitniški, prevzemamo stališča skupine, tudi predsodke in še bi lahko naštevali. Želimo si pripadati uspešnim, uveljavljenim skupinam, ki imajo v naših krogih visok status, a neka skupina je lahko taka le, če se primerja z drugimi. Z drugimi besedami, prvo mesto lahko osvojiš le, če se zanj poteguje še kdo drug in je seveda slabši od tebe. Za skupine je po eni strani značilno poudarjanje razlik v primerjavi z drugimi, po drugi pa zmanjševanje razlik med člani ene. Tako lahko razumemo tudi vedenje dečkov iz Tajflovega eksperimenta in njihovo v nekaterih pogledih sebično delitev denarja; ko je bila njihova skupina boljša, k čemur so sami prispevali z delitvijo denarja, so se tudi sami počutili samozavestnejše.
