Ko kaj beležimo na papir, namreč tako večplastno predramimo in zaposlimo svoj um, da sproti opravljamo več dejavnosti, med drugim ločujemo zrna od plev in zlahka izluščimo rdečo nit ter ujamemo poanto.
Najbrž ste si že kdaj, čeprav se, seve, to ne spodobi, v šolskem ali študijskem obdobju sestavljali tako imenovane plonk ali švingl listke. Nanje ste s ključnimi besedami strnili učno snov, med opravljanjem preizkusa znanja pa presenečeni opazili, da se vam je to, kar imate na listku, pravzaprav tako globoko vtisnilo v spomin, da ga sploh ne potrebujete oziroma je plonkanje odveč, medtem ko katerega podatka, ki ga iz učne literature niste prepisali na listek, saj ste bili vendar prepričani, da je tako presneto lahek in ga obvladate, nikakor niste mogli ob pravem času izbezati iz glave.
Da se nam podatek, ki ga lastnoročno zapišemo, globlje vtisne v spomin, kot če ga samo preberemo in morda še enkrat ali dvakrat v mislih ali na glas ponovimo, so znanstveniki potrdili že z več raziskavami. Nedavno opravljena študija, ki so se je lotili strokovnjaki z Univerze Princeton, pa tem izsledkom pristavlja še, da se pri delanju zapiskov ni modro preveč opirati na sodobno tehnologijo. Zapiski po starem, torej narejeni z lastno roko, s pisalom na papir, imajo pomembno prednost pred onimi, ki jih naredimo na računalniku. Prve si namreč globlje vtisnemo v spomin, zaradi česar nam niso na voljo samo kratko-, ampak tudi dolgoročno.
Psihologi so se lotili študije, ker so opazili, da si čedalje več študentov pri delanju zapiskov pomaga s prenosnim računalnikom, toda tako zabeležene podatke si težje prikličejo v spomin v primerjavi s tistimi, ki jih delajo po starem, z roko torej. Raziskavo sta zasnovala psihologa Pam Mueller in Daniel Oppenheimer, pri preizkusu pa sta se opirala tudi na lastne izkušnje. Daniel Oppenheimer razlaga: »Na strokovnem posvetu sem si delal zapiske na prenosni računalnik. Pozneje, ko sem jih preletel, sem odkril, da se mi niti ne svita več, o čem je sploh tekla beseda.«
Osebno boljše
od univerzalnega
V raziskavi je sodelovalo 65 študentov prostovoljcev. Najprej so vsem predvajali 30-minutni posnetek predavanja, med katerim so jih povabili, naj si delajo zapiske v beležnico ali na prenosni računalnik, nato pa so jim dali opravljati preizkus, s katerim so preverili, koliko snovi, zajete v predavanju, se jim je vtisnilo v spomin. Test za preverjanje znanja je zajemal vprašanja, ki so od študenta zahtevala, da se spomni čim bolj natančnih podatkov, na primer, pred koliko leti so bili postavljeni temelji indijske civilizacije, ali da se spomni rdeče niti, temeljnih predstavljenih pojmov, na primer, kako se Japonska razlikuje od Švedske po pristopu k uveljavitvi enakopravnosti v družbi.
Polovica udeleženih si je beležila podatke s pisalom, druga pa na prenosni računalnik. Pri preverjanju znanja očitnih razlik med skupinama pri priklicu podatkov ni bilo, so se pa pokazale pri priklicu pojmov. Torej bi lahko dejali, da skoraj ni bilo razlik med tem, koliko si je kdo zapomnil od predavanja, je pa bila ogromna razlika med tem, koliko je kdo razumel učno snov.
Razliko, osvetljujejo psihologi, je mogoče pojasniti s tem, da se miselni proces med pisanjem s pisalom zelo razlikuje od procesa ob tapkanju po tipkovnici. Študenti, ki so tipkali, so se prelevili v nekakšne stenografe, ki so poskušali čim več slišanih besed preliti v zapis, bili so pozorni na to, da so čim hitrejši in čim bolj zvesto beležijo vsako besedo, ne pa na to, da bi slišano tudi razumeli. Ravno nasprotno pa velja za one, ki so delali zapiske s pisalom. Ti so poskušali razumeti, o čem teče beseda, niso pa bili pozorni na vsako izmed njih, nato pa so si zabeležili rdečo nit učne snovi.
»Oni, ki pišejo, ne pa tipkajo, se bolj neposredno vpletejo v razumevanje snovi, o kateri teče beseda. Nemudoma oziroma sproti ločujejo zrna od plev, se osredotočijo na rdečo nit, manj pomembno izključijo, izluščeno pa zabeležijo glede na vse svoje znanje o tej ali podobni snovi. Vse pelje k temu, da si s takim beleženjem olajšajo nadaljnji študij, saj so že opravili polovico dela, se osredotočili na najpomembnejše, medtem ko one, ki so poskušali v računalnik prenesti čim več informacij, ne da bi jih razločevali po pomembnosti in se jih trudili razumeti ter dati v kontekst že znanega,« razlaga Pam Mueller.
Strokovnjaki so si po študiji tudi natančneje ogledali zapiske obeh skupin, jih primerjali med seboj in tudi s stavki, ki so bili v predvajanem posnetku učne ure res izrečeni. Opazili so, da so se zapiski onih, ki so pisali s pisalom, med seboj precej razlikovali, bili pa so tudi precej drugačni od besedila predavanja. Že na prvi pogled je bilo videti, da so osebni, torej ukrojeni po študentu, po tem, kaj njemu katera ključna beseda pomeni in kako jo povezuje s katero drugo. Iz njih se je zaradi tega najbolje znašel ta, ki jih je sestavil, medtem ko si kdo drug z njimi ne bi mogel kdo ve koliko pomagati.
Beležke v drugi skupini študentov, torej onih, ki so jih tipkali, pa so bile ne samo bolj primerljive druga z drugo, skoraj enake, ampak so bile blizu tudi izvirnemu besedilu predavanja. Razlike so bile samo v tem, kako hitro je kdo zmogel tipkati, ali je lahko vnesel vse izgovorjene besede ali ne. Zabeleženi podatki niso imeli tako očitne osebne note, pristopa in obdelave kot v prvem primeru, to pa tudi pomeni, da bi se v njih lahko vsakdo znašel, bili so bolj ali manj zvesti zapiski predavanega besedila, univerzalni.
Kdor piše, si
zapomni in se domisli
Psihologa zaradi izsledkov študentom v predavalnici odsvetujeta uporabo prenosnih računalnikov, sicer bodo morali snov, ki si jo beležijo, med pregledovanjem zapiskov tako rekoč osvojiti znova, kot bi o njej sploh ne poslušali predavanja, saj med tipkanjem v miselni proces niso vključili razumevanja, to pa tudi pomeni, da se jim v spomin ni vtisnilo kdo ve koliko učne snovi.
Strokovnjaki gredo še dlje in svetujejo vsem, ne samo študentom, da negujejo kulturo pisanja na roko s pisalom na bel list papirja. Proces pisanja namreč tako zaposluje človekov um, da z njim hkrati ubijemo več muh na en mah: ločujemo zrna od plev, pomembno od nepomembnega, ujamemo in razumemo poanto, zaradi česar, sploh če si delamo zapiske o perečem problemu, ki ga želimo rešiti, se lažje domislimo možnih rešitev.
Enako naj bi ravnali, ko sprejemate pomembno življenjsko odločitev. Da, o njej se s kom posvetujte, zberite čim več podatkov, tuhtajte, premetavajte v mislih, a ko boste hoteli dobiti tako dober pregled nad zbranimi podatki in doslej domišljenimi rešitvami, da bi lažje videli, kaj je za vas najbolj prav, vzemite v roke pisalo in papir. Zapišite ključne točke, kaj vam je na voljo in kaj bi se lahko izcimilo, če boste sprejeli neko odločitev ali ne.
Že samo pisanje bo pripomoglo k temu, da boste problem uzrli iz ptičje perspektive, hkrati pa osebno, torej vam bo tudi lažje sprejeti odločitev iz svojega zornega kota, kakor je vam najbolj prav, ne pa kot drugi morda menijo, da bi morali. Zabeleženega namreč ne boste mogli spraviti na papir drugače kot v sebi lastnem besednjaku, ki je odvisen od vseh vaših izkušenj, znanja, veščin in tudi želja, to pa vse pripravi dobre temelje za to, da je tudi naposled sprejeta odločitev vaša, vam pisana na kožo, in to dobesedno. Če med sprejemanjem odločitve samo mislite, se morda sami s seboj pogovarjate na glas, uma ne boste pripravili do tako večplastnega in poglobljenega mišljenja in razumevanja kot s pisanjem.
