Med Američani se rojeva nova subkultura, katere pripadniki se potihoma pripravljajo na konec civilizacije. Mednje spada tudi Patty Tegeler iz jugozahodne Virginije, ki meni, da se »v trenutku lahko zgodi kar koli«. In dodaja: »Trdno verjamem, da moraš biti pripravljen.« Ta nova subkultura sebe imenuje »preppers«, kar bi lahko grobo prevedli kot pripravljavci, saj se pripravljajo na konec družbenega in političnega reda, kot ga danes poznamo. Nekaterim skrbi povzroča strah pred domnevno neizbežnim sesutjem družbe, druge skrbijo teroristični napadi, spet tretji pričakujejo, da bo niz stopnjujočih se naravnih katastrof popolnoma spremenil obličje zemlje.
Gre za nekakšne naslednike hipijev, ki so v 60. letih prejšnjega stoletja ustanavljali komune, da bi se odcepili od večinske družbe, obsedene s potrošnimi dobrinami, in preživetvenikov (survivalists) iz 90. let, ki so želeli živeti neodvisno od zatiranja po njihovem mnenju vse bolj dušeče vlade. A pripravljavce bolj skrbi, da sploh ne bo nikakršne vlade.
Gospodarstvo tik pred razpadom
Tegelerjeva, ki šteje 57 let, je svoj dom na podeželju po lastnih besedah spremenila v »preživetveno središče«, ki se lahko pohvali z električnim generatorjem, s prenosnimi grelci, z vodnimi rezervoarji in zalogami z zamrzovanjem osušene hrane. To je dobila v dar od sestre za rojstni dan in naj bi ji omogočala dve leti preživetja. Sicer pravi, da bi v nujnem primeru lahko doma preživela v nedogled. Prav tako meni, da bi lahko tak nujni primer prišel vsak trenutek: »Mislim, da je gospodarstvo tik pred tem, da razpade.« Na njihove strahove se je odzvalo tudi omenjeno razpadajoče gospodarstvo, zlasti trgovci, ki poslujejo prek spleta in kujejo dobiček tako, da ponujajo na prodaj vse od vodnih rezervoarjev do orožja in tečajev preživetja.
Kako preživeti konec sveta
Vzdušje, da gre vse k vragu, spodbuja tudi sloviti konservativni radijski voditelj Glenn Beck, ki poslušalcem žuga, da »nikoli ni prepozno, da se pripravimo na konec sveta, kakršnega poznamo«. Podobno meni preživetveni guru in pisec odmevnega bloga na to temo James Wesley Rawles: »Žal se ob naraščajoči zapletenosti in krhkosti sodobne tehnološke družbe možnosti za razpad družbe iz leta v leto večajo.« Rawles, nekdanji častnik vojaške obveščevalne službe, je avtor mnogo tako leposlovnih kot stvarnih del o koncu civilizacije, med drugim pomenljivo naslovljene knjige Kako preživeti konec sveta, kot ga poznamo, ki je pravo sveto pismo pripravljavcev. Lahko nas doletijo višje obrestne mere, razpad trga vrednostnih papirjev, razvrednotenja denarja, množični ulični protesti in izgredi, črnogledo svari pisec: »V najslabšem primeru so lahko končni izkupiček tretja svetovna vojna, velika inflacija, razpad valute in dolgotrajni izpad električnega omrežja.«
Električni mrk
Tovrstno razmišljanje korenini v trpljenju in strahu, meni Cathy Gutierrez, strokovnjakinja za verovanja v konec sveta s kolidža v Sweet Briarju v Virginiji. Taka občutja so naravni spremljevalec v času gospodarske krize in skrbi glede naraščajočega dolga države. »Ob naši trenutni odvisnosti od reči, kakor so električno omrežje ali svetovni splet; reči, nad katerimi ljudje nimajo nobenega nadzora, obstaja občutek, da zlahka pride do scenarija sesutja, v prepričanju, da prihaja konec in da je vse zunaj nadzora posameznikovih rok.« Strokovnjakinja velik tehnološki napredek v zadnjem desetletju primerja z industrijsko revolucijo v 30. in 40. letih 19. stoletja, ki je botrovala nastanku milleritov, takratne različice pripravljavcev. Mnogi privrženci karizmatičnega pridigarja Williama Millerja so v pričakovanju konca prodali vse svoje imetje in se leta 1844 zbrali skupaj, da bi pričakali drugi prihod Jezusa Kristusa.
Ekonomski kolaps
Današnji pripravljavci sledijo drugačnim pridigarjem, takim, ki svoje besede razširjajo prek spleta, kot na primer odvetnik Michael T. Snider, ki od doma v Idahu piše blog, poimenovan Ekonomski kolaps. »Današnji pripravljavci se močno razlikujejo od preživetvenikov starih dni,« pravi. »Lahko bi bili sosed enega izmed njih, pa tega ne bi vedeli. Mnogi, ki živijo v predmestjih, prazne sobe spreminjajo v živilske shrambe, ob koncih tedna pa hodijo na tečaje preživetja,« razlaga. Kot druge tudi njega skrbi konec ameriškega gospodarstva. Poudarja, da je na desetine milijonov Američanov odvisnih od živilskih nakaznic in da mnogi otroci živijo v revščini. »Večino ljudi preveva občutek, da je nekaj šlo strahovito narobe, a to ne pomeni, da razumejo, kaj se dogaja. Veliko Američanov sluti, da prihaja velikanska gospodarska nevihta in hočejo biti pripravljeni nanjo.«
In če ne bo sesutja družbe, kakšna je potem prihodnost pripravljavcev? V nasprotju z milleriti ali s tistimi, ki so lani nasedli radijskemu pridigarju Haroldu Campingu, ki je trdil, da bo 21. oktobra 2011 po petih mesecih ognja in kuge konec sveta, ti nimajo določenega datuma za prihod uničenja, poudarja Gutierrezova, kar pomeni, da jim nihče ne more dokazati, da se motijo. »Takoj ko določiš datum, se spogleduješ s tem, da boš ovrgel veljavnost trditev,« pravi. Tegelerjeva, ki je doma že izkusila tornade in poplave, meni, da nič v njenem preživetvenem središču ne bo šlo v nič. »Mislim, da je neumno biti nepripravljen,« pravi, »konec koncev se lahko zgodi kar koli.«
Konci sveta, ki jih ni bilo
William Miller, premožni kmetovalec, baptist in proučevalec Svetega pisma, je eden izmed najbolj znanih lažnih prerokov. Po dolgih letih branja tega je prišel do sklepa, da bo leta 1843 konec sveta in da se bo vrnil Jezus Kristus. Sprva je svoje mnenje delil le s prijatelji, v 30. letih 19. stoletja pa je začel javno nastopati ter pisati članke in letake o vnovičnem prihodu mesije in o tem, da bodo zemljo pogoltnili plameni.
Odziv javnosti je bil buren in Miller je dobil privržence po vsej deželi in celo onkraj luže. Ko je prišlo usodno leto, je določil, da bo konec prišel med 21. marcem 1843 in 21. marcem 1844. Seveda se ni nič zgodilo, a večina privržencev ni izgubila vere in pridigar je že postavil nov datum, 18. april 1844. Odrešenik se niti takrat ni hotel prikazati, prav tako ne 22. oktobra istega leta, kamor so še enkrat prestavili njegov prihod. Šele to je sodu izbilo dno in večina milleritov je izgubila vero. To bi bilo smešno, a zgodovinarji ocenjujejo, da jih je približno sto tisoč prodalo vse svoje imetje in se odpravilo v gore pričakat konec. Večino ljudi preveva občutek, da je šlo nekaj hudo narobe, a to ne pomeni, da vedo, kaj, v blogu Ekonomski kolaps piše Michael T. Snider.
