Na zahodu Afrike, zlasti v Gani, kjer je večina ljudi pripadnikov starodavnega ljudstva Ašanti, je še danes živo ljudsko pripovedništvo. Iz roda v rod se prenašajo pripovedke, namenjene starim in mladim. So iskrive, hudomušne in, seve, poučne. Glavni junak anansesem ali pajkovih zgodb – anansi (ananse) v jeziku Ašantov pomeni pajek – je žival ali moški, imenovan po njej.
Ime po tkalcu mrež bržkone ni naključno, saj je Pajek bister, pretkan, je pa res, da se marsikdaj, ko hoče preveč, sam zaplete v mreže, ki jih nastavlja drugim. Je iznajdljiv in ko si nekaj zapiči v glavo, zlepa ne odneha, je zgled vztrajnosti in trdoživosti. Ko naleti na oviro, ne izgubi poguma, marveč si prej ali slej utre pot onkraj križev in težav. Pripovedi, ki ga predstavljajo v tej luči, so si pripovedovali zlasti pripadniki ljudstva Ašanti, ki so jih v suženjstvo prodali na karibske otoke.
Pripovedi se ne začnejo kot naše ljudske pravljice, nekoč za sedmimi gorami in sedmimi vodami..., pripovedovalec navadno pravi: »Ne trdim, da je bilo vse tako, kot bom povedal. Ne pravim, da je vse, kar bom povedal, res. Je zgodba, zgodba pa pride in gre. Tako gre ta, ki je k meni prišla:...« Na koncu ne poči lonec, ki oznani zgodbi konec. Običajno se sklene z besedami: »To je zgodba, ki je k meni prišla. Če vam je bila sladka ali če vam je bila gorka, odnesite jo naprej in čez čas mi jo prinesite nazaj.« Povzemamo dve izmed pajkovih zgodb.
Od kod ljudem zgodbe
Davno tega ni bilo na svetu niti ene same samcate zgodbe, vse so bile namreč pri bogu neba, Nijameju. Drzni Ananse, željan zgodb, zlasti pa modrosti, vtkanih vanje, se je vzpel v nebo in vprašal Nijameja, ali bi mu jih hotel dati. Bog neba je bil pripravljen skleniti kupčijo, a postavil je visoko ceno, dal mu jih bo v zameno za pitona, leoparda, sršene in škrata.
Ananse se je vrnil na zemljo, da bi ujel pitona, leoparda, sršene in škrata. Najprej se je odpravil v kraje, kjer je živel piton, in začel na glas sam s seboj razpravljati, ali drži, da je piton daljši, kot je palmova veja, tako namreč trdi njegova žena Aso. Piton je slišal, kar je Ananse govoril, in se mu pohvalil, da ima Aso prav, od konice repa do vrha glave zanesljivo meri več kot palmova veja. Pajek mu ni hotel verjeti na besedo, pozval ga je, naj mu to dokaže.
Na tla je položil palmovo vejo in predlagal pitonu, naj leže zraven nje, da ju bo mogoče primerjati po velikosti. Piton je to storil, se zravnal, kolikor se je največ mogel, toda težko mi je bilo, da se drži raven kot bilka. Če je zravnal trup bližje repu, je zvil glavo, če život bližje glavi, je nehote zvil život pri repu. Ananse, ki je videl, v čem je zadrega, mu je predlagal, da bi ga čvrsto zvezal k veji, kajti tako bo lažje vzravnan. Piton se je strinjal. Ko je Ananse plazilca čvrsto zvezal k veji in se ta ni mogel več niti za ped premakniti, si ga je naložil na hrbet in odnesel k Nijameju na nebo.
Da bi ujel leoparda, je Ananse pripravil past; izkopal je veliko luknjo, dovolj veliko, da mačka, ki pade vanjo, ne more skočiti iz nje, in jo prekril s palmovimi vejami, nato pa se skril v bližnje grmičevje in čakal. Njegova potrpežljivost je bila povrnjena – leopard je stopil na palmove veje in omahnil v jamo. Naj se je še tako trudil, je bila jama pregloboka, njene stene pa prestrme, da bi prišel iz nje. Ko je obupal, se je iz skrivališča prikazal Ananse in mu ponudil pomoč.
Predlagal mu je, da ga trdno zavije v svojo mrežo, nato pa splete trdno vrv, s pomočjo katere ga bo tako trdno zvezanega izvlekel iz jame. Ujetnik je privolil, kaj drugega mu ni preostalo. Toda ko ga je Ananse izvlekel iz jame, ga ni razpletel iz svojih mrež, ampak ga je odnesel na nebo Nijameju v dar.
Pri lovu na sršene si je Ananse pomagal z veliko bučo; izdolbel jo je in napolnil z vodo. Ko je prišel do žuželčjega gnezda, je vodo iz buče zlil nanj, sršenom pa zaklical, da je to šele začetek hudega naliva in naj se, ker je njihov dom uničil že prvi pljusek, rešijo tako, da se zatečejo v bučo. Prestrašeni sršeni so mu verjeli, ko pa je v bučo zletel še zadnji, je Pajek odprtino vanjo urno zamašil, ujete sršene z bučo vred pa podaril Nijameju.
Da bi ujel škrata, je Ananse najprej naredil lutko, prav tako veliko, kot so pritlikavci, ter jo od nog do glave prekril z drevesno smolo. Postavil jo je pod odum, drevo življenja, h kateremu so pogosto zahajali škrati, umikajoč se v senco pred pripekajočimi sončnimi žarki. Ananse je pred lutko postavil skledo z marmelado. Ko je Mmotio prišel pod drevo življenja, se je začel pogovarjati z lutko, prepričan, da je ta iz mesa in krvi, prava škratinja. Čeprav mu ni odgovorila, ga to ni motilo, posebno ko je bil molk odgovor tudi na vprašanje, ali si sme postreči z njeno marmelado. Škratu je tako dišala, da je takoj pograbil priložnost, in ko je bil sit, se je lutki zahvalil za posladek. Lutka je bila – tiho, seve. Molk ga je sčasoma pošteno vznejevoljil, češ da je silno neomikana in sploh ne ve, kaj pomeni lepo se vesti. Izgubil je živce in jo udaril z eno roko, se zalepil nanjo, ker je bila prekrita s smolo, nato še z drugo, a jo je doletela enaka usoda, v srdu je vanjo še brcnil z eno in drugo nogo. Tako ujetega je Ananse odnesel Nijameju na nebo, ta pa je držal obljubo in mu predal vse zgodbe.
Zakaj je
modrost povsod
Ananse je vse zgodbe, v katerih je bila vsa modrost tega sveta in ki mu jih je podaril Nijame, spravil v ogromno bučo, ki jo je izdolbel, čeprav mu je bog neba naročil, naj modrost deli z drugimi. Vsak dan je bučo odprl, iz nje izvlekel zgodbo po zgodbo in se česa naučil, nato pa jo spet spravil vanjo. Buča je bila prava zakladnica idej in veščin, a jih Ananse ni hotel z nikomer deliti.
Ker se je bal, da bi mu kdo izmaknil dragoceno bučo, se je odločil, da jo skrije v krošnjo visokega drevesa. Prevezal jo je z vrvjo in si to zavezal okoli pasu. Bosonog in golorok je začel plezati na drevo, a mu ni šlo gladko. Buča na trebuhu ga je ovirala, da bi se debla trdneje oprijel. Ko se je tako mučil, mu je sin, ki ga je opazoval, vzkliknil: »Oče, zakaj si buče ne oprtaš na hrbet, lažje boš plezal.« Čeprav mu ni bilo prav, da ga je sin zalotil, še manj pa, da se je domislil rešitve, ki njemu ni prišla na misel, ga je ubogal. Njegovo nezadovoljstvo je rastlo, ko je splezal do vrha, v brado si je momljal: »Otrok ve več kakor jaz, čeprav imam bučo modrosti!« S hrbta je jezno snel bučo in jo zalučal. Ko je ta štrbunknila na tla, se je raztreščila na kosce, iz nje so na vse strani neba ušle zgodbe, naposled pa sedle na zemljo, kakor metulj sede na cvetlico.
Kdor na stežaj odpre oči, lahko še danes najde zgodbo, jo pobere in odnese domov. Je pa res, da odtistihmal, ko je Ananse raztreščil bučo, nihče več nima vse modrosti tega sveta, kajti vsak ima največ po eno zgodbo, resnico, torej le košček modrosti. Če ljudje potemtakem želimo biti res modri, moramo drug drugemu pripovedovati zgodbe, ki jih je kdo našel.
