Ne le vera, tudi ljudsko izročilo obravnava svetnike. To so ljudje, ki so si zaradi dobrih del pridobili spoštovanje ljudi in postali sveti; o njih pripovedujejo ljudske pesmi in pripovedke. V različnih obredih, posebno med prazniki, recimo okoli božiča, so bili svetniki, angeli in druga bitja, ki jih je ljudski domišljiji približala vera, po pomenu enakovredni bajeslovnim bitjem.
Kdo je kdo?
Mnogi krščanski svetniki so v ljudskem izročilu izpodrinili poganska božanstva oziroma prevzeli njihovo vlogo, tako je, denimo, sv. Elija prevzel vlogo gromovnika Peruna, sv. Nikolaj pa boga Velesa, varuha živine. Z vsakim svetnikom je tako kot v poganskem mnogoboštvu povezan del narave in človekovih dejavnosti. Ponekod sv. Jurij varuje živino. Na severu Rusije je še ohranjen običaj, da na praznik sv. Jurija blagoslovijo živino in pri tem govorijo: »Sveti Jurij, čuvaj moje krave. Varuj naše krave pred divjimi zvermi in hudobnimi ljudmi, ki jim jemljejo mleko.«
Sv. Elija je gospodar bliska, groma in dežja. Ob nevihti se vozi po nebu z ognjeno kočijo in meče na zemljo strele in kamenje, udriha predvsem po nečistih silah in grešnikih. V stari Rusiji so imeli celo ločene kapelice, posvečene bodisi suhemu Eliji bodisi mokremu Eliji, v njih pa so po potrebi molili za suho vreme ali za dež. Temu svetniku so pripisali tudi varstvo pridelka. V beloruskih božičnih pesmih pojejo: »Gre Elija do Vasilija in kjer zamahne z bičem, tam raste žito.« Začenjal naj bi tudi žetev, »z zlatim srpom, z desno roko...«
Sveti Sava v Srbiji je varuh volkov. Na svoj dan, 14. januarja, se po ljudskem izročilu povzpne na hruško, pokliče volkove, jim razdeli hrano in določi, čigava živina bo njihov plen v prihodnjem letu. Upravljal naj bi tudi nevihtne oblake: kadar so se pojavili na nebu, so ljudje molili k temu svetniku, naj odpelje svojo »živino« daleč proč od njihovih vasi in polj. Sveti Štefan, so verjeli Srbi, bdi nad vetrom, zato na njegov dan niso delali na prostem, kajti verjeli so, da jim veter prinese bolezni.
Božja mati Marija je pri vseh slovanskih narodih varuhinja nosečnic in porodnic. Sv. Petka je pazila, da so ljudje spoštovali pravila in prepovedi glede preje in tkanja, saj je ponoči predla na preslici, ki je dekleta in žene niso pospravile, mešala jim je štrene preje in sukanca, uničevala njihove izdelke ter tako kaznovala tiste, ki so kršile prepoved in delale na petek ali na praznik.
Darila za bogove
Ljudje so k svetnikom molili in jih prosili za pomoč, jim prinašali darove, se jezili nanje, če njihove molitve in prošnje niso bile uslišane, ter jih celo kaznovali, tako da so njihovo podobo obrnili k steni, jo uničili ali vrgli v vodo, ako jim je svetnik obrnil hrbet. Lahko bi dejali, da so se do svetnikov vedli podobno kot do poganskega duha domovoja, lesnika, vodenjaka in rusalk. Imena svetnikov se pojavljajo v molitvah in čarnih urokih z imeni bajeslovnih bitij vred. Molitve k svetnikom so šle z roko v roki s čarovniškimi obredi. Na božični večer so pred večerjo molili k bogu, svetnikom in angelom, nagovarjali pa tudi mraz, veter, ptice in druga bitja. Pri Kašubih se zli duh imenuje Nikolaj, ljudem, ki so se izgubili v gozdu, pa postavlja uganke. Kdor jo reši, mu Nikolaj pokaže pot iz gozda, sicer je njegova duša zapisana hudiču.
Ljudje so s svetniki pogosto sklepali kupčije. Po končani žetvi so na polju pustili nekaj nepožetega žita »za Kristusovo brado« (ali Velesovo, Nikolajevo, Elijevo in podobno). Kot žrtveni dar so svetnikom ob družinskih in vaških praznikih darovali kokoši, prašiče, ovce in druge živali.
Po drugi strani so svetnike spoštovali iz strahu, da si ne bi nakopali njihove jeze. V Poljesju so govorili: »Mi praznujemo dan sv. Mihaela, da nam strela ne udari v hišo. Na ta dan ne sekamo drv, ne peremo, ne režemo z nožem in ne tkemo, da ne ujezimo svetega Mihaela.«
Temelj ljudskega koledarja so svetniki. Njihova imena, pogosto v nekoliko spremenjeni obliki, so hkrati nazivi praznikov, svetniki pa poosebljajo ta praznik. V mnogo obredih se ljudje obračajo k svetnikom s prošnjo za ozdravljenje. Svetniki nastopajo v bajkah kot čudežna pomoč človeku v stiski ali pa kot varuhi pred zlimi silami. Pripovedke in pesmi o svetnikih najpogosteje govorijo o njihovih zemeljskih podvigih, ko pomagajo ljudem v stiski in nesreči ter kaznujejo nasilneže in grešnike.
