Umirjen duh za čilo telo

Da je mogoče z redno meditacijo izboljšati razpoloženje in počutje, so znanstveniki doslej že potrdili, ni pa jim še uspelo odkriti, s katerimi mehanizmi neposredno vpliva na snov oziroma na telesne procese. Odgovor na to vprašanje vsaj delno ponuja nedavna raziskava, ki jo je opravila mednarodna skupina raziskovalcev s Perlo Kaliman na čelu. Strokovnjaki so se z njo namenili preveriti, ali meditacija na telesni ravni izzove spremembe, ki jih je mogoče izmeriti.

V raziskavo so vključili 19 ljudi, ki so bili vsi vešči meditanti, torej jim tovrstna metoda sproščanja in umirjanja duha ni bila tuja, ravno nasprotno. Nato so jih prosili, da osem ur zdržema pozorno meditirajo. V študijo so vključili še 21 ljudi, ki niso bili redni meditanti, te so prosili, da se za enako dolgo zaposlijo z neko umirjeno dejavnostjo. Obema skupinama so vzeli krvne vzorce pred poskusom in po njem, nato pa so jih skrbno proučili in primerjali.

Znanstveniki so odkrili osupljive spremembe na snovni ravni pri veščih meditantih, in sicer pri načinu in moči izražanja genov, ki so v telesu vpleteni v vnetne procese in telesni odziv na stres. Če poenostavimo, geni meditantov pred meditacijo so bili tako dejavni, da je bilo njihovo telo dojemljivejše za škodljive posledice stresa, torej je bila, med drugim, njihova telesna obramba pred bolezenskimi klicami šibkejša, enako pa tudi zmožnost odpravljanja trenutnih vnetnih stanj, ravno nasprotno pa je veljalo po meditaciji. Taisti geni so bili po meditaciji tako nedejavni, da je bilo telo tako rekoč nedovzetno za stres oziroma njegove škodljive posledice. Podobnih sprememb pri ljudeh v nadzorni skupini, ki niso meditirali, niso zaznali.

Izsledki raziskave so pomembni, kajti telesni procesi, ki jih sproži kratkotrajni, posebno pa dolgotrajni oziroma kronični stres, so drugi znanstveniki doslej povezali z večjim tveganjem za vrsto bolezni, med njimi rakava obolenja, bolezni presnove in več nevropsiholoških tegob.

Richard J. Davidson, ki je sodeloval v raziskavi, razlaga: »Kolikor nam je znano, je to prva raziskava, ki potrjuje spremembe v izražanju genov, izzvane z meditacijo.«

Temu poskusu je sledil še stresni test. In sicer so vse udeležence nenadejano pozvali, naj javno spregovorijo pred občinstvom, povrhu pa je bil njihov govor posnet s kamero. Med to izkušnjo, ki pri večini izzove napetost, so jim znanstveniki jemali vzorce sline, da so v njej preverili raven stresnega hormona kortizola. Ta hormon nastaja v skorji nadledvične žleze vselej, ko smo v stresu. Več kortizola na eni strani pomeni povišanje krvnega tlaka in krvnega sladkorja, s čimer je telo bolje opremljeno za to, da nemudoma ukrepa, se torej spoprime s stresno okoliščino, bojem ali begom, na drugi pa utišanje imunskega odziva na vnetje. Takšen odziv na stresno okoliščino človeku kratkoročno pomaga preživeti, toda če traja predolgo oziroma je kroničen, lahko krepko spodkoplje njegovo zdravje, kajti vsi procesi, ki bi se sicer odvijali v telesu zato, da se to obrani pred vnetji, so upočasnjeni oziroma manj učinkoviti.

Ko so znanstveniki preverjali raven kortizola med stresnim javnim govorom udeležencev, so opazili velike razlike med meditanti in drugimi. Pri obeh skupinah se je, razumljivo, raven kortizola najprej strmo povišala, toda pri meditantih se je kmalu tudi znižala, medtem ko se je pri ljudeh, ki niso bili vešči meditacije, zniževala zelo počasi, pri nekaterih pa se niti tedaj, ko so poskus že opravili, še ni vrnila na raven pred govorom.

To pomeni, da si ljudje, ki se redno utrjujejo v čuječnosti, po stresu prej opomorejo oziroma pri njih napetost, med katero je telesni imunski odziv utišan, traja krajši čas. In še da zmore njihovo telo sproti, ne glede na to, da se tudi znajdejo v napetih razmerah, še zmeraj utrjevati čilost s spoprijemanjem z morebitnimi vnetnimi procesi. Pri meditantih torej na račun kratkoročnega telesnega odziva na stres, ki človeka požene v boj ali beg, manj trpi dolgoročna telesna skrb za zdravje, ki je namenjena sprotnemu boju z vnetji.

Richard J. Davidson opozarja, da si gene navadno predstavljamo kakor nespremenljivo biološko dejstvo, češ, s takšnimi smo se rodili, s takšnimi moramo živeti. Domnevamo še, da je vnaprej določeno tudi, kako se bodo izražali. »V resnici pa je mogoče na dinamiko izražanja genov, tako kaže naša raziskava, vplivati z močjo uma. Z njo smo potrdili, da z umirjanjem uma lahko uravnavamo izražanje genov.« Perla Kaliman pristavlja: »Naša raziskava je samo začetek proučevanja mehanizmov, prek katerih z metodami za urjenje čuječnosti vplivamo na delovanje telesa. Izsledki so dovolj spodbudni, da so lahko izhodišče za nadaljnje raziskave, ki bi imele namen proučiti, katere meditativne metode so najučinkovitejše pri zdravljenju kroničnih vnetnih stanj.«

Druge blagodati

Če morda iščete še več razlogov za to, da bi začeli redno meditirati, vam lahko znanstveniki postrežejo z njimi. Z redno meditacijo lahko dobesedno spremenite sestavo možganov. Že pred dvema letoma je Britta K. Hölzel s skupino sodelavcev dokazala, da redno meditiranje zgošča možgansko sivo maso. V raziskavi je sodelovalo 16 ljudi, ki so jim natančno proučili možgane pred udeležbo na osem tednov trajajoči delavnici meditacije in po njej. Izsledke so primerjali tudi s posnetki možganov pri ljudeh, ki v enakem obdobju niso počeli ničesar drugače kakor pred tem.

Pri udeležencih meditativne delavnice se je pokazala očitna razlika, pri onih, ki v enakem obdobju niso meditirali, pa ne. Zgoščenost sive mase v predelu hipokampusa, ki je med drugim odgovoren za učenje in pomnjenje, se je opazno povečala. »Osupljivo je, da je mogoče z nečim tako preprostim, kakor je meditacija, dobesedno spreminjati možgane, s tem vred pa tudi izboljšati njihovo delovanje, svoje počutje in kakovost življenja na splošno,« je razložila raziskovalka.

Neizpodbitno je, da z meditacijo umirjamo morebiti razrvana čustva, znanstveniki pa so dokazali še, da učinek takšne umiritve traja dlje kakor le nekaj minut po meditaciji. Leta 2012 je Gaëlle Desbordes s sodelavci preverjala, ali se čustveni odziv pri ljudeh, ki redno meditirajo, in onih, ki ne, v čem razlikuje.

Udeležencem raziskave so pokazali slike različnih prizorov, ti so bili po motivih takšni, da so izzvali bodisi pozitiven, bodisi negativen, bodisi nevtralen čustveni odziv. Pri preverjanju so bili pozorni na predel možganov, v katerih se vzbujajo temeljna čustva, med njimi so jeza, gnus, žalost in veselje, na določene dražljaje iz okolja, torej amigdalo. Če je ta predel mogoče zlahka predramiti, se človek, denimo, močno prestraši že, ko vidi zvito vrv, to pa v njem izzove stres z vsemi morebitnimi škodljivimi posledicami vred. Pričakovano je bilo, da bo amigdala udeležencev raziskave najbolj živahna, ko jim bodo dali na ogled slike, ki v večini vzbujajo strah, jezo ali gnus, manj pa, ko bodo prizori slik čustveno nevtralni oziroma pozitivni, vzbujajoč veselje.

Nato so nekatere udeležence poslali na osem tednov trajajočo meditativno delavnico, po njej pa so ponovili test s slikami. Čustveni odziv ljudi, ki vmes niso meditirali, je bil primerljiv z njihovim odzivom pri prvih meritvah. Ljudje, ki so se vmes naučili meditirati, pa so bili pri drugem preverjanju veliko mirnejši, njihova amigdala se ni tako burno odzvala na čustvene prizore. Strokovnjaki v luči teh izsledkov menijo, da redna meditacija umirja čustva na splošno, in to tudi dlje časa po njej.