Diogena iz Sinope v zgodovino niso vpisale njegove knjige, ki bi se ohranile do danes, ampak pričevanja sodobnikov, ki ga slikajo kot človeka, ki o filozofiji ni le govoril, marveč jo je, z veliko jedkega humorja, dihal in živel.
Eden izmed utemeljiteljev kinizma, filozofske smeri, ki se zavzema za skromno, asketsko življenje, neodvisno od zahtev družbe, se je rodil v Sinopi, v mestu nekdanje grške kolonije na turškem polotoku Sinop ob Črnem morju, leta 412 ali 404 pred našim štetjem. V mladosti je bil izgnan iz mesta, čeprav ne vemo, zakaj, menda je bil obtožen oskrunjenja ali poneverbe kovancev v očetovi kovnici denarja. Pot ga je nato, baje po nasvetu delfskega preročišča, da je njegovo življenjsko poslanstvo izzivati ustaljene navade in vrednote, zanesla v Atene. Tja je prispel s sužnjem Manesom, ki ga je kaj kmalu zapustil. Ko se je to zgodilo, je filozof menda dejal: »Če lahko Manes živi brez Diogena, zakaj ne bi mogel Diogen brez Manesa?«
Pritegnili so ga asketski nauki Sokratovega učenca Antistena, ki pa ga najprej ni hotel vzeti v uk. Diogenovo prošnjo je zavrnil kar z udarci s palico. Ta se ni dal in mu je dejal: »Kar udarjaj, saj ni dovolj trdega lesa, da bi me držal stran, dokler menim, da imaš kaj povedati.« Tako naj bi omehčal Antistena in postal njegov edini učenec.
Skromnost
V Atenah se je preživljal z beračenjem in spal v sodu na tržnici, druge lastnine ni imel; ko je nekoč videl fantiča, kako pije vodo iz dlani, je zavrgel še leseno skledo, iz katere se je prej odžejal. Zaslovel je z dejanji in besedami, ki so ljudem odpirala oči. Nekoč je sredi belega dne
hodil naokoli s prižgano svetilko, in ko so ga vprašali, zakaj to počne, je odvrnil, da išče poštenjaka. Z življenjem je kritiziral družbene vrednote in inštitucije, da bi pokazal, da niso niti samoumevne niti najboljše. Preziral je vse, kar se mu je v človeškem početju zdelo neumnega, nečimrnega, lažnega in ponarejenega. A kljub temu zaničevanju je, podobno kot Sokrat, verjel, da lahko ljudi moralno izboljša. Menil je, da se kreposti – med njimi skromno življenje v ubranosti z naravo – bolje izrazijo z dejanji kot teorijo. Prepričan je bil, da njegova vzdržnost pri užitkih hkrati nasprotuje vedenju njegovih someščanov in ga razlaga.
Zaničeval je Platona in njegovo abstraktno filozofijo. Ko je ta človeka opredelil kot dvonožca brez perja, mu je podaril oskubenega piščanca, češ to je njegov človek. Za pravega Sokratovega naslednika je štel Antistena, s katerim si je delil ljubezen do krepostnosti, brezbrižnost do bogastva in zaničevanje splošno prevladujočih mnenj.
Vrnitev k naravi
Menil je, da se mora človek vrniti k preprostosti narave, ki jo je izmaličil razvoj družbe. »Ljudje so zapletli vsak preprosti dar bogov,« je dejal. S svojim življenjem je želel pokazati, da modrost in sreča pripadata tistemu, ki je neodvisen od družbe. Rogal se je družini, politiki, lastnini, ugledu in celo dostojanstvu. Jedel je na tržnici, čeprav je bilo to prepovedano, uriniral na ljudi, ki so ga žalili, se podelal v gledališču, se samozadovoljeval v javnosti ... Ko ga je neki gostitelj posvaril, naj ne pljuva, mu je pljunil v obraz, »ker nisem našel bolj umazane posode«. Precej skrajno, a da njegovih zgledov ne gre vedno zvesto posnemati, je priznal tudi filozof sam. Ko ga je učenec vprašal, ali ne pretirava z askezo, je dejal: »Seveda, sem kot zborovodja, ki mora peti glasneje, da tudi drugi zadenejo prave tone.«
Mislec je občudoval pse in njihove kreposti. Verjel je, da ljudje živimo potvorjeno in dvolično ter da bi nam koristilo proučevanje teh živali, ki nimajo zadržkov glede opravljanja svojih telesnih potreb v javnosti, jedo kar koli in si ne belijo glave s tem, kje bodo spali. »Drugi psi grizejo svoje sovražnike, jaz pa prijatelje, da jih rešim,« naj bi dejal. Tudi ime filozofske smeri kinizem (iz katere prihaja današnji pojem cinizem) izhaja iz besede kynikos, ki pomeni takšen kot pes.
Njegova atenska leta so se končala, ko so ga med plovbo na otok Egino zajeli pirati in ga prodali v suženjstvo v Korint. Tam je preživel preostanek življenja do leta 323 pred našim štetjem. Ko so ga trgovci s sužnji vprašali, kaj je po poklicu, je odvrnil, da zna le voditi druge in da bi rad bil prodan nekomu, ki potrebuje gospodarja. Te besede so pritegnile premožnega Korintčana, ki ga je kupil za učitelja svojim sinovom. Viri si potem nasprotujejo, kaj se je zgodilo z njim; po enih je bil takoj osvobojen, po drugih šele, ko je postal cenjen kot družinski član, po tretjih je umrl kot suženj.
Tudi o tem, zakaj je umrl, zgodovina ni enotna. Po eni različici naj bi ga pokončala okužba po pasjem ugrizu, po drugi se je ubil z zadrževanjem sape, po tretji je bila usodna surova hobotnica, ki jo je pojedel. Najverjetneje je umrl kar od starosti. Ko so ga vprašali, kako želi biti pokopan, je dejal, naj ga vržejo onkraj mestnega obzidja, da se bodo z njim nasitile divje živali. Druge je presenečalo, da ga ne moti, da bo požrt. Odvrnil je, da ne, če mu bodo dali palico, da bo odganjal zveri. Sledilo je, seve, vprašanje, kako bo uporabljal palico. »Če se ne bom zavedal, zakaj bi mi potemtakem bilo mar, kaj se mi zgodi, ko sem mrtev?« je imel mislec zadnjo besedo.
Someščani niso upoštevali njegovih želja: na njegov grob so postavil steber, vrh njega pa kip psa, živali, ki jo je tako občudoval. Še več o filozofovem življenju in delu pa lahko izluščite iz anekdot (glej okvirček), ki najbolje ponazarjajo njegovo filozofijo. Seve ni nujno, da so se vse res dogodile, vsaj nekaj so si jih izmislili ali prikrojili njegovi sodobniki, a šteje njihovo sporočilo.
- UMAKNI SE!
Diogen naj bi neko jutro užival na soncu, ko se je pred njim pojavil vladar Aleksander Veliki. Ta je bil počaščen, da je v družbi znamenitega filozofa, in ga je vprašal, ali lahko kaj naredi zanj. »Ja, umakni se mi s sonca,« je preprosto odvrnil. Vojskovodja naj bi bil dejal: »Če ne bi bil Aleksander, bi želel biti Diogen.« Po drugi anekdoti naj bi Aleksander naletel na filozofa, ko je ta pozorno opazoval kup človeških kosti. Ko ga je vprašal, kaj počne, mu je odvrnil: »Iščem kosti tvojega očeta, a jih ne morem ločiti od kosti sužnja.« Po tretji različici njunega srečanja je Aleksander filozofa pobaral, ali se ga boji. »Si dober ali slab?« ga je ta naprej vprašal. Vladar je odvrnil, da dober. »Kdo se pa boji dobrega?« je imel zadnjo besedo.
Ko je bilo rečeno, da v mesto prihaja neki pomembnež, je to začelo vrveti in vsakdo je poskušal dajati vtis silne zaposlenosti. Tudi Diogen, ki ni imel nobenega dela, je začel naokoli valiti svoj sod. Znanec ga je vprašal, kaj počne. Odvrnil mu je: »Nočem biti edini brezdelnež v tej zaposleni množici. Sod valim, da bi bil kakor vsi drugi.«
»Zakaj te učenci zapuščajo in odhajajo k drugim učiteljem, le redko pa zapuščajo nje in prihajajo k tebi?« so ga vprašali. »Ker je iz moža mogoče napraviti evnuha, nihče pa ne more iz evnuha napraviti moža,« je pojasnil.
Nekoč je stal v potoku in pral zelenjavo. Pristopil je hedonistični filozof Aristip in mu rekel: »Če bi se znal prilizovati, ti ne bi bilo treba prati zelenjave.« »Če bi ti znal prati zelenjavo, ti ne bi bilo treba prilizovati se,« mu ni ostal dolžan.
Študent filozofije, ki se je hotel pobahati s svojim logičnim argumentiranjem, je stopil predenj in zatrdil, da mu lahko dokaže, da ni gibanja. Filozof je vstal in odšel.
Ko ga je nekdo vprašal, zakaj se pogosto smeji, ko je sam, je odvrnil: »Ravno zaradi tega.«
Ko so ga vprašali, zakaj berači, je pojasnil, da uči ljudi darežljivosti. Nekoč naj bi za miloščino prosil celo kip. Ko so ga pobarali, zakaj, je odvrnil: »Urim se biti zavrnjen.« Ljudi je za dar po navadi prosil z naslednjimi besedami: »Če ste darovali že komu, darujte še meni; če ne, začnite z mano.« Nekdo, ki ga je Diogen prosil za drobiž, mu je dejal, da mu ga da, če mu ga uspe prepričati. »Če bi te lahko prepričal,« mu je zabrusil Diogen, »bi te, da se obesiš.«
Ko ga je kdo hvalil, si je filozof menda prisolil ostro zaušnico in potarnal: »Sramota! Moral sem narediti nekaj silno slabega.«
»Usojeno mi je, da kradem,« se je branil neki mož, ki ga je filozof zalotil pri kraji. »Potem ti je tudi usojeno, da boš tepen,« je bil jedrnat Diogen in ga udaril s palico.
Ko so ga vprašali, česa ga je najbolj groza, je dejal: »Da se zbudim živeč v palači, medtem ko vsi drugi živijo v sodih.«
Na vprašanje, ugriz katere živali je najhujši, je odvrnil, da »od divjih ovaduha, od udomačenih pa petoliznika«.
Ko ga je nekdo vprašal, kdaj je najboljši čas za kosilo, se je odgovor glasil: »Če si bogat, kadar hočeš; če si reven, kadar lahko.«
Ob neki priložnosti je po trgu hodil vzvratno, ne meneč se za posmeh množice. Ko se je okoli njega končno zbralo dovolj radovednežev, se je ustavil in jih podučil: »Smejite se mi, a hodim vzvratno zgolj majhno razdaljo, vi pa vsa življenja živite ritensko. Še več, ali lahko svoje življenje tako zlahka spremenite?« Ob teh besedah se je obrnil na peti in odšel naprej.
