Predstavljajte si, da vas nekdo vpraša, kje bi hoteli biti prav zdaj, če bi lahko bili kjer koli, kaj bi delali, če bi lahko počeli, kar koli bi želeli. Bi bili med redkimi, ki bi odgovorili, da ste vselej tam, kjer želite biti, in delate to, kar želite? Ljudje, ki na to vprašanje postrežejo s takšnim odgovorom, so prej izjema kot pravilo. Večina si namreč vedno znova želi, da ne bi bili, kjer so, in da ne bi počeli, kar pač delajo, ampak kaj drugega. Vetra v jadra takšnega pristopa k življenju dajejo tudi s sanjarjenjem o prihodnosti, ko pa bodo tam, kjer želijo biti, bodo opravljali dejavnosti, po katerih hrepenijo. Toda takšni načrti navadno pomenijo delati račun brez krčmarja, namesto da bi si z njimi tlakovali pot do tako težko pričakovane prihodnosti, se od nje še odmikajo. Zakaj?
Če misli naravnate na to, kaj bi lahko počeli, ne pa na to, kaj res delate, nikoli ne boste zadovoljni s tem, kar pravkar počnete. Zdajšnje dejavnosti boste primerjali z želenim, a nedostopnim, to pa tudi pomeni, da nikoli ne boste v miru s seboj in svojim življenjem. Vselej in povsod boste namreč trčili ob željo, da bi lahko več in bolje, ne pa tako kakor prav zdaj.
Popolnost
Namesto tega, predlagajo dušeslovci, se raje naravnajte tako, da kar koli že delate, je prav, je popolno, idealna priložnost za nekaj. Če
prav zdaj berete – čudovito. Ako prav zdaj pišete – ne bi moglo biti bolje. Če kramljate ob kavi s prijatelji, se sprehajate, občudujete oblake na nebu – kako neponovljivo čudovito.
Nič, čemur lahko odmerjamo čas, voljo in moč prav zdaj, se ne more primerjati z ničimer, kar bi bilo več ali boljše. Zdaj in tukaj je popoln. Tudi če je to, s čimer ima kdo opraviti v sedanjosti, nekaj, kar mu pravzaprav ne prija, je to dragocena, z ničimer drugim nadomestljiva življenjska učna lekcija. Če obtičimo s kom, ki je sila dolgočasen ali nemara drugače odbojen, celo ostuden, je to učna lekcija v potrpežljivosti ali urjenje sposobnosti sočutja, vživljanja, nemara ura, kako bolje spoznati in razumeti soljudi.
Vzemimo za primer, da pomivate goro umazane posode. Prav radi verjamemo, da bi namesto tega raje počeli tisoč in eno drugo reč. Seveda, uživali v gurmanskem obredu, se zaupno pogovarjali z najboljšim prijateljem, opazovali sončni zahod na rajskem otoku – vse to bi bilo bolje, mar ne? Da, toda vse to je bolje samo, če verjamete, da bi res bilo tako, ali, še pomembneje, primerjava, kaj bi bilo bolje kot to, kar je zdaj, je povsem odveč, zaradi nje se vam izmikajo lepote tega, kar je, hkrati pa v vas narašča nejevolja, ker ni, kot bi lahko bilo, čeprav v resnici lahko sploh ni lahko, saj že v trenutku, ko pomislite, da bi bilo lepše, če bi, veste, da to ni mogoče.
Presenetite se
Tudi pomivanje posode je čudovito kakor kar koli drugega, če se le v mislih naravnate, da je tako. Kako? Ste sami s seboj, s svojimi mislimi, nihče ne zahteva vaše pozornosti, a ni čudovito kdaj pa kdaj se tako umakniti proč od ponorelega sveta? Tudi tega ste željni, ali
pač? Pomivanje je neponovljiva priložnost za meditacijo v gibanju – pozorni ste na dihanje, telesno držo nasploh, čutite vodo, njeno očiščevalno moč, čudežnost giba, ki zmore s krpico odstraniti nesnago. Iz kaosa vi delate red – čudovito.
Videti dobro v tem, kar pravkar poteka, je mogoče v vseh, tudi najbolj duhamornih opravilih. Vožnja v službo? Hm, znova lahko daste duška svoji potrebi nekaj časa biti sam s seboj, s svojimi mislimi in čustvi. Lahko prisluhnete navdihujoči glasbi ali zgolj zelo natančno motrite svet, ki drsi mimo vas, opazite lepote, za katere ste bi sicer bili slepi. Dolgočasen sestanek s sodelavci? Bodite pozoren opazovalec – kako kdo govori, kako se vključuje v pogovor, kaj ga spodbuja k temu, da se priglasi h besedi, kako se vi z mislimi in čustvi odzivate na povedano. Spoznajte sebe in druge, naučite se biti ljubeči do sebe in drugih, sočutni do sebe in drugih, urite se v brezpogojnosti sprejeti se takšne, kot ste, a tudi druge takšne, kot so. Namesto da ste razočarani, ker ni po vaših pričakovanjih, bodite pozorni na to, kako je.
Menite, da je predlog, da bodite naravnani na popolnost sedanjega trenutka, kajti vsak tak je vedno popoln za nekaj, sicer zanimiv, a samo na načelni ravni, ko pa imate opravka z resničnim življenjem, vse prej kakor praktičen in uporaben? Ne verjemite, preverite. Vzemite si dan, morda več ur popoldne, in mu dajte priložnost, da ga preverite.
Kot pravi znanstveniki in večni dvomljivci naredite tudi nadzorni preizkus – toliko časa, kot odmerite temu, da v vsem, kar v tem času počnete, odkrijete popolnost, tisto najboljše, dajte še temu, kar tako ali tako, a navadno brez zavedanja, počnete. Pol ure pomivajte posodo, delajte rutinsko, mehansko, zraven pa ves čas sanjarite o tem, kje vse bi lahko bili (na boljšem, seveda), pa niste.
Primerjajte, kako ste se počutili v obeh primerih, kdaj ste bili bolj mirni s seboj in svetom. Poslej, seveda, dajte prednost tisti naravnanosti, ki vam je bolje dela. Dušeslovci ne dvomijo, za katero izmed možnosti se boste odločili, kaj pa vi?