Z vseh strani nas obdajajo članki, revije, knjige, spletne strani, ki nas učijo, kako biti srečen. Sprejmite resničnost, vzemite si čas zase, bodite iskreni do sebe, obdajte se s pozitivnimi ljudmi so le eni izmed »receptov« za srečno življenje, ki jih vsi, četudi na skrivaj, vsaj včasih vneto prebiramo, a le redko se po njih tudi ravnamo. Seveda se pri tem zastavlja tudi vprašanje, ali se v njih res skriva ključ do večjega zadovoljstva ali gre le za mlatenje prazne slame.
O tem so se začeli spraševati tudi mnogi psihologi in začeli z znanstvenega vidika proučevati, kateri od njih pripomore k srečnejšemu življenju. Strinjajo se, da je poplava knjig za samopomoč izraz današnjega časa, ko mnogo ljudi išče čudežne recepte za rešitev svojih tegob. Čeprav je veliko te literature le izraz potrošniške kulture in povpraševanja na trgu, pa priznavajo, da se v množici slabih najdejo tudi zelo dobri priročniki, ki ponujajo zdravorazumske in preverjene recepte. Do zdaj so potrdili, da si k srečnejšemu življenju lahko pomagamo z vizualizacijo boljšega sebe, veliko pomagata tudi izražanje hvaležnosti in pomoč drugim.
Čeprav so vsi trije koraki slišati preprosto in od nas ne zahtevajo veliko časa ali denarja, pa so velik izziv našemu načinu življenja in razmišljanja. Poglejmo, kako.
Hvaležnost
Številne študije so pokazale, da je raven človekove sreče neverjetno enakomerna in stalna skozi daljše časovno obdobje. Tudi če zadenete na loteriji ali se v nesreči hudo poškodujete, naj bi se po treh ali šestih mesecih vrnili na svojo običajno raven sreče, pravijo strokovnjaki. To pa je, seve, zagata za vse, ki si želijo srečnejšega življenja. A ne vrzite puške v koruzo. Raziskava psihologov Roberta Emmonsa in Michaela McCullougha odkriva, da lahko srečo dosežemo tudi s hvaležnostjo. Ja, prav ste slišali.
Udeležence so razdelili v tri skupine. Naročili so jim, da morajo deset tednov zapovrstjo vsak dan pisati dnevnik. Prva skupina je ob koncu vsakega tedna pisala o petih stvareh, za katere so bili hvaležni, druga pa o enakem številu sitnosti in preglavic, ki so jim grenili življenje. Tretja skupina je bila nadzorna, zabeležiti je morala pet dogodkov, ki so se jim zgodili, ne glede na to, ali so bili dobri ali slabi. Stvari, za katere so bili hvaležni v prvi skupini, so bili denimo sončni vzhod, biti živ, imeti dobre prijatelje. V drugi skupini so se pritoževali nad davki, kot sitnosti so denimo navedli še, kako težko je najti parkirni prostor in da je bila večerjo prismojena.
Pred začetkom eksperimenta so vsi pisali dnevnik o svojem počutju, razpoloženju, telesnem zdravju, odnosu do življenja in drugih stvareh, kar so znanstveniki pozneje uporabili pri primerjavi s končnimi rezultati. Ti so pokazali, da so bili udeleženci iz prve skupine po končanem projektu za četrtino bolj srečni kot na začetku. Bili so bolj optimistično naravnani glede prihodnosti, bolje so se počutili v svoji koži, bili so bolj zadovoljni s svojim življenjem in bili kar uro in pol več telesno dejavni kot tisti iz druge in nadzorne skupine. In to le zato, ker so se vsak dan spomnili na stvari, za katere so hvaležni. Poskusite še vi.
Pomoč sočloveku
Četudi je skrb za sočloveka občudovanja vredna, pa veliko doprinese tudi nam, nekako v smislu pomagaj drugemu in pomagal boš sebi. To so potrdile mnoge študije. V eni izmed njih so udeležence prosili, naj vsak teden, v obdobju šestih, naredijo nekaj dobrega, prijaznega do drugih. Šlo je predvsem za majhne, vsakdanje pozornosti, denimo nekomu napisati zahvalo, se udeležiti krvodajalske akcije ali pri delu pomagati prijatelju. Udeležence so razdelili v dve skupini: prva je morala vseh pet dobrih dejanj opraviti v enem dnevu, druga pa v enem tednu.
Obe skupini sta po šestih tednih poročali o boljšem počutju in večjem zadovoljstvu, a med njima so bile razlike. Pri skupini, ki je dobra dejanja razvrstila skozi ves teden, se je pokazal le majhen napredek v počutju, tisti, ki so pet dobrih del stlačili v en sam dan, pa so imeli po kazalnikih dobrega počutja kar za tretjino boljše rezultate kot na začetku. Raziskovalci menijo, da je razlika tako očitna, ker eno samo dobro dejanje v dnevu še ne naredi opazne spremembe v vsakodnevni rutini, še posebno zato, ker je šlo za majhna dejanja.
Biti boljši
Pot do srečnejšega življenja si lahko tlakujete tudi tako, da si vzamete čas in temeljito razmislite o tem, kakšni želite postati. Zamislite si svoje življenje v prihodnosti. Predstavljajte si, da se je vse izteklo po načrtih, da je vse tako, kot ste si želeli, da bo. Trdno ste delali in dosegli življenjske cilje. Vaše sanje so se izpolnile. Zdaj te misli prelijte na papir.
Psihologinja Laura King je preverjala učinke te vaje v raziskavi iz leta 2001. Študente so razdelili v štiri skupine in jih prosili, naj štiri dni zapovrstjo 20 minut na dan zapisujejo svoje misli o določeni temi. Prva skupina je pisala o tem, kako si zamišljajo sebe čez nekaj let oziroma kakšni so njihovi življenjski cilji, druga o najbolj travmatičnem dogodku v svojem življenju, tretja o obeh temah hkrati, četrta, nadzorna skupina, pa je pisala o neki nevtralni temi. Vsak dan so pred pisanjem in po njem merili njihovo razpoloženje in počutje. Tri tedne po končanem eksperimentu so preverjali, kako se počutijo in dojemajo samega sebe.
Izkazalo se je, da so tisti, ki so pisali le o svojih življenjskih ciljih, pokazali največ napredka v pozitivnem dojemanju samega sebe, bili so tudi veliko bolj zadovoljni s svojim življenjem kot drugi. Ko so raziskovalci po petih mesecih pri vseh udeležencih preverjali njihovo počutje, se je pokazalo, da je bil učinek te vaje pri prvi skupini še vedno viden, zanimivo pa je, da se je v tem času pokazalo, da so o boljšem počutje poročali tudi udeleženci iz druge skupine – pisanje o travmatičnih izkušnjah je sčasoma dobrodejno vplivalo tudi na njih.
Da lahko s pisanjem o preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti odpravimo številne težave in si pomagamo ustvariti lepše življenje, so potrdile številne študije. Že leta 1986 je James Pennebaker dognal, da urjenje v prelivanju misli in čustev na papir pripomore k boljšemu telesnemu in duševnemu zdravju. Če si med procesom pisanja in razmišljanja o svoji prihodnosti zastavimo jasne in dosegljive cilje, je tudi večja verjetnost, da jim bomo sledili. Oblikovanje trdnih stališč in želja vodijo k boljšim rezultatom kot nejasne in meglene spodbude, naj damo vse od sebe ali da pač bo, kar bo.
Hvala lepa
Robert Emmons v knjigi Thanks!: how the new science of gratitude can make you happier (Hvala: kako ste lahko srečnejši z novo znanostjo hvaležnosti) navaja nekaj nasvetov, kako biti bolj hvaležen in posledično tudi bolj srečen.
Vsak dan si vzemite čas in pišite o stvareh, za katere ste hvaležni. Ne pozabite slabih stvari, ki so se vam zgodile. Zaradi njih boste bolj cenili to, kar imate danes.
Mnoge stvari v našem življenju imamo za samoumevne in pozabljamo na to, da bi morali biti za njih hvaležni. Včasih nas je treba le spomniti na to. Napišite si opomnik na list papirja ali prosite prijatelja, naj vas vsake toliko opomni na to.
Obljubite si, da boste bolj hvaležni. Saj poznate staro modrost, ki pravi, da obljuba dela dolg.
Naj hvaležne misli postanejo vaša mantra, ki si jih ponavljate skozi ves dan.
Preprosta beseda, kot je hvala, nas včasih spomni, da znamo kaj bolj ceniti. Ne skoparite z njo.
Čeprav vam je slišati noro, se zahvalite tudi svojim »sovražnikom«. Četudi le v mislih. Neprijetni dogodki so spodbuda, da postanemo bolj močni in modri.
