Življenje je treba budno opazovati, si znati prisluhniti in preprosto poskusiti, narediti, svetuje Žiga Vavpotič, avtor dela Moja žepna srečna knjiga.
Kako naj kdo spozna svoje prave potenciale za osebnostno rast in razvoj? Kaj ga pri tem zavira, kaj podpira?
»Življenje je najtežja in najboljša šola za osebnostno rast. Verjamem, da na nas najbolj vplivajo ljudje, ki jih srečamo, in knjige, ki jih preberemo. Zmes dednih zapisov, preteklosti in družine, skupaj z okolico, ki nas obdaja, je nekaj, kar nas lahko pri rasti zavira ali podpira. Človek mora opazovati, si prisluhniti. In preprosto poizkusiti. Iz napak se je treba kaj naučiti in vedno iti naprej. Ni zmag brez porazov.«
Pri delu ste se posvetili generaciji Y, ki je zdaj stara od 20 do 30 let. Kaj je značilno zanjo pri nas in v tujini?
»To je generacija, ki bi morala spremeniti svet na boljše. Zaznamovali so jo računalniki in pozneje svetovni splet. V Zavodu Ypsilon združujemo ljudi, ki so bolj proaktivni. Za slovensko mladino je značilna dvopolarnost, so med najbolj aktivnimi in med najbolj pasivnimi člani družbe, o čemer pričajo tudi izsledki raziskave Mladina 2010. Slovenija je z 71 odstotki mladih v starosti 15–24 let, vključenih v redno izobraževanje v letu 2008, na prvem mestu med državami EU 27. Po nekaterih raziskavah so slovenski mladostniki v EU med tistimi, ki imajo najboljše odnose s starši. V primerjavi z evropskimi vrstniki se naši mladi od leta 1995 naprej v povprečju občutno manj zanimajo za politiko, prav tako pa izmed vseh držav EU mladi v Sloveniji pripisujejo politiki najmanjši pomen v svojem življenju. Slovenija zaseda prvo mesto v EU po deležu začasno zaposlenih mladih, prav tako se naši mladi najpozneje odselijo od staršev.«
Kako naj se človek v zdajšnjih časih opre na notranje vire, da se ne bi izgubil v brezperspektivnosti?
»Predvsem si mora zaupati. Verjeti vase. Pred kratkim sem se izobraževal pri Danah Zohar, utemeljiteljici duhovne inteligence. Premalo se sprašujemo zakaj, trdi. In ima prav. Premalo raziskujemo. Zakaj brezperspektivnost? Če znaš vztrajati, spoznaš, da ni nič brez perspektive. Iz izkušenj se učimo.«
Kako bi opisali odnose v sodobni slovenski družbi? Imamo (ne)odgovorno elito, politike, podjetnike, delavce?
»Miha Mazzini ogromno piše o slovenski družbi. Slovence lahko hitro stereotipiziramo. Zavistni smo, sekamo tiste, ki jim uspeva, ne maramo drugačnih ... Elite, tiste prave, intelektualno-duhovno-kapitalske, pri nas manjka. Čeprav se stvari izboljšujejo – opazujem najbogatejše, ki začenjajo vračati družbi. Družbena odgovornost na splošno trka na zavest ljudi. Vprašanje, ali znamo pustiti sled, ki bo dobra, če hočemo, da bomo zapustili boljši svet, kot smo ga prejeli. In čisto vsakdo ima vpliv, vsi sodelujemo v skupnih vibracijah v okolju. Družbena odgovornost zame ne pomeni ločitve na poklice. Je osebnostna kategorija ljudi. In želel bi si več družbeno odgovornih, povsod, zanesljivo v politiki, tudi med delavci, med gospodarstveniki in mladimi. Cona udobja pri nas je velika.«
Katere veščine sobivanja bi moral po vašem vsakdo razvijati?
»Veščin je ogromno, od poslušanja, učenja, spoštovanja do razumevanja, komunikacije. Jaz stavim na sodelovanje, kajti kdor zna sodelovati, zna sobivati. Vsak dan lahko vidimo, kam smo pripeljali svet s tekmovalnostjo, konkurenco. Veliki ljudje so razumeli pomen sodelovanja.«
Ali menite, da je naš šolski sistem naravnan preveč tekmovalno, individualistično? Kako bi ga bilo treba spremeniti?
»Naš šolski sistem ni popolnoma zanič, manjka pa mu inovativnosti. Po mojem videnju je temeljni problem to, da je postavljen preveč faktografsko. Seveda je premalo skupinskega dela. Vse stvari v šolstvu je treba spreminjati sistemsko. Čutim, da je na področju šolstva preveč miselne logike nekega preteklega časa. Če me vprašujete, kdo bo spreminjal šolski sistem, potem menim, da bi morali biti nosilci sprememb učitelji. Veliko priložnosti vidim za spremembo v šolskem sistemu, in tu gre za pomembno razvojno tematiko.«
Zakaj, menite, vam je uspelo v življenju?
»To morate vprašati druge. Seveda se mi postavi vprašanje, kaj je uspeh. Sem uspešen, ker me obdajajo izjemni ljudje. Ponosen sem na skupino Zavoda Ypsilon. Seveda na vse, s katerimi sodelujem. To je zame uspeh. To so moji uspehi. In uspeh je, ko dobim pismo, da je nekomu Moja žepna srečna knjiga spremenila življenje. Vi ga morda vidite drugače. Nimam dragega avtomobila, imam pa streho nad glavo. Živim z več kot evrom na dan, kar je velik uspeh v svetu nasploh.
Najpomembnejše mi je, da mirno spim, da lahko povem svoje mnenje in da sem si ustvaril možnosti, da lahko svoje zamisli razvijam v smer, da pustijo pozitivno sled. In vedno sem ostal zvest samemu sebi. Kot pravi moj prijatelj Blaž Kos, resnica je luksuz. In uspeh je, da si lahko privoščim resnico vedno in povsod.«
Bi moral vsak izhajati iz svojih posebnosti ali se bolj prilagajati večini?
»Iskati je treba svoje posebnosti in se nekoliko prilagajati večini. Ne ena, ne druga skrajnost nista dobri. Umetnost v življenju je biti nekje vmes, med volkom samotarjem in povprečno ovco. Če moram zbirati med tema možnostma, potem sem raje volk samotar. Vrhovi so pogosto samotni kraji velikih ljudi.«
Kakšen je vaš življenjski moto?
»Živi življenje in pusti sled.«
Uresničiti sanje
Žiga Vavpotič, naš sobesednik, se je rodil leta 1984, torej je predstavnik generacije Y, zaznamovane z računalniki in svetovnim spletom. Je magister sociologije, diplomirani ekonomist, avtor knjige Moja žepna srečna knjiga, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@, ima svoje podjetje Globaldreamvision.
Srčika njegovega delovanja sta družbena odgovornost in socialno podjetništvo. Njegova tema je sodelovanje. Poudarja delo z mladimi, družbeno odgovornost in človekoljubje. Bil je eden od ustanoviteljev Gospodarskega foruma Pravne fakultete v Ljubljani, dve leti je vodil Poslovni klub Socius. Je član številnih mednarodnih odborov in organizacij za mlade. Piše, predava, meditira, izobražuje se doma in po svetu. Svetoval je več vladam pri programih za mlade. Njegova učitelja sta tudi Edward de Bono in Danah Zohar. Je prejemnik več mednarodnih nagrad in priznanj. »Čas je, da začnemo verjeti vase in v svoje sanje ter jih uresničevati,« pravi. Umetnost v življenju je biti nekje vmes, med volkom samotarjem in povprečno ovco. Če bi že moral izbirati le med tema dvema možnostma, bi bil raje volk samotar, pravi Žiga Vavpotič.
