Temna plat empatije

Sposobnosti vživljanja, zmožnosti, da se kdo za trenutek postavi v kožo sočloveka, poskuša doumeti, kako je njemu v neki življenjski okoliščini, navadno pripisujemo pozitivni predznak, saj naj bi iz njega izbezala njegovo svetlo plat, v njem predramila sočutje in toplino, toda po izsledkih študije, ki sta jo vodila Anneke E. K. Buffone in Michael J. Poulin, je to samo polovica resnice. Empatija namreč, v nasprotju s pričakovanji, lahko v ljudeh predrami tudi temno, nasilno plat.

Ko se namreč kdo vživi v človeka v stiski, je spodbujen k temu, da bi z nasiljem, z uporabo argumenta pesti torej, naredil prav, in to tudi ko človek, proti kateremu je usmerjeno nasilniško vedenje, ni nič kriv za gorje onega, v katerega se je »nasilnež« vživel.

Pekoča zarota

Strokovnjaki so polovici udeležencev študije dali prebrati besedilo o moškem v denarnih škripcih, ki je, problemu primerno, zelo potrt in zaskrbljen, drugi polovici pa podobno zgodbo, rdeča nit je bila tudi tokrat denarna zagata, a moški si v tej različici zaradi nje ni belil las. Vsem so nato povedali, da se bo glavni junak z nekom meril v opravljanju matematičnih nalog. Če ga bo premagal, bo dobil več deset dolarjev nagrade.

Pod krinko neke druge študije so lahko udeleženci tekmecu moškega praznih žepov odmerili več pekoče omake v njegov obed pred preizkusom znanja. Povedali so jim, da je to, seve, boleče in bo v bližnji prihodnosti okrnilo njegovo zbranost na tekmovanju. Še več, več omake ko mu bodo namenili, bržkone slabše se bo neimenovani rival odrezal pri preizkusu matematičnih veščin, torej so možnosti za zmago moškega z denarnimi tegobami precej večje.

Prva polovica sodelujočih, ki torej ni bila seznanjena le s tem, da ima nekdo težave z denarjem, ampak se je zaradi natančnejšega opisa skrbi in strahov, ki jih ima, lažje vživela v njegovo stisko, je njegovemu tekmecu namenila veliko več pekoče omake, čeprav, seve, ta ni bil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega, kriv za stisko prvega. Druga polovica udeležencev, pri kateri je bilo vživljanje zanemarljivo, saj je bila pripoved čustveno nevtralna, pa se nad rivala ni spravila z večjim odmerkom pekoče omake.

Empatija v omenjeni študiji torej ljudi ni spodbudila k temu, da bi bili boljši, prav nasprotno, zaradi sočutnosti so se postavili na eno stran in svoj gnev z nasilnim vedenjem znesli nad nič hudega želečo drugo stranjo.

Anneke E. K. Buffone razlaga: »Ko proučujemo vzroke nasilnega vedenja, posebno med mladostniki, stroka zanemarja vlogo empatije. Če kdo vidi koga trpeti, se bo prej vedel bolj nasilno, kot bi se, če se ne bi prej vživel v vlogo žrtve in ji poskušal nekako, čeprav je vprašljivo, ali je tako prav, pomagati.« Kakor samozavest sama po sebi ne vodi k zadovoljnemu, srečnemu in uspešnemu življenju, tako tudi sposobnost vživljanja, menijo strokovnjaki na temelju raziskave, še ni univerzalno zdravilo zoper besedno, telesno in drugo nasilništvo. Prav nasprotno, ljudi lahko spodbudi k nerazumnim dejanjem, nasilnemu znašanju nad nič krivimi. Po mnenju strokovnjakov, ki sta zasnovala predstavljeno raziskavo, so izsledki tako prepričljivi, da bi morali tudi njuni kolegi proučevanju empatije kot možnemu vzroku za nasilno vedenje nameniti več pozornosti