Tisto, čemur namenjamo pozornost, oblikuje naš svet, vtise in doživljaje. To, kar se znajde v soju žarometov naše zavesti, kaže, iz kakšnega testa je kdo. Ali, kakor je svojčas modroval španski filozof Jose Ortega y Gasset: »Povej mi, čemu posvečaš svojo pozornost, in povem ti, kdo si.« A prav zaradi pozornosti se lahko hitro znajdemo v težavah ali neprijetnih okoliščinah. Naša pozornost namreč ni stalna, temveč venomer niha, se sprehaja s teme na temo, skače, se preusmerja, vrača na stara pota, drvi v neznano itn. Posebno ko smo pod stresom, preobremenjeni ali utrujeni, nam jo je težko držati na vajetih. O preglavicah, ki jim povzroča (ne)zbranost, lahko veliko povedo tudi ljudje, ki so utrpeli možganske poškodbe ali imajo težave z duševnim zdravjem. Pa si poglejmo, v kakšne peripetije lahko zaidemo, če se nam pozornost izmika.
Ko smo raztreseni, stvari pogosto počnemo samodejno, brez prave pozornosti, volje in zavesti
Videti je, kakor da krmilo svojevoljno prepustimo v upravljanje nekakšnemu avtomatskemu pilotu, to pa pomeni, da pri tem, čemur se posvečamo, z mislimi sploh nismo zraven in reči opravljamo narobe ali ob napačnem času ali na nepravem kraju. Na primer, po vsem stanovanju iščemo očala, na koncu pa spoznamo, da smo jih ves čas imeli na svojem nosu.
Vsakodnevne tovrstne spodrsljaje, ki se zgodijo vsakomur, je konec 70. let prejšnjega stoletja proučeval psiholog James Reason. Več deset ljudi je prosil, naj si jih beležijo v dnevnik. Branje je bilo vsekakor zanimivo. Nekdo je poročal, da si je ob koncu dneva privoščil čokolado. Slaščico je vrgel v smeti, v usta pa dal ovitek. Drugi si je zaželel čaj. Zavrel je vodo in ko jo je hotel preliti v skodelico, je spoznal, da je prav to storil že pred nekaj minutami. Ali moški, ki je na zobno krtačko dal brivsko kremo. Nauk, ki sledi iz tega: čeprav drži, da vaja dela mojstra in nam je navodilo za neko opravilo, ki smo ga že neštetokrat uspešno opravili, že »vgrajeno v telo«, torej bi mu bili kos tudi miže, to še ne pomeni, da lahko medtem damo možgane na pašo.
Skoraj neverjetno se zdi, koliko oziroma kakšne spremembe ljudje spregledajo, ko so raztreseni oziroma ko kaj moti njihovo pozornost – o tem smo na naših straneh že pisali. Se spomnite ljudi, ki pri gledanju videoposnetka niso opazili plešoče gorile? Ali onih, ki se med pogovorom niso zavedli, da se je zamenjal njihov sogovornik? Ali ljudi, ki so pozabili, katera marmelada jim je bila sprva bolj všeč, saj so bili pripravljeni verjeti, da je bila njihova izbira drugačna kot v resnici, ko jih je k temu napeljal raziskovalec?
Včasih škodi tudi preveč osredotočenosti
Ko se na vse kriplje trudimo, da bi nekaj naredili prav in dobro, denimo zabili gol, podali žogo soigralcu ali vzvratno parkirali avto. Seveda se v takih primerih še posebno zberemo. A včasih gredo stvari prav zato po zlu: zgrešimo gol, žogo podamo nasprotnemu igralcu in opraskamo avto. Včasih je lahko preveč pozornosti podobno škodljivo kot premalo.
Preglavice s pozornostjo nam lahko povzroča tudi nespečnost, lahko je celo nasprotno. Psihologinja Allison Harvey je prišla do zanimivih dognanj. Mnogo ljudi trpi zaradi nespečnosti, ker se preveč osredotočajo nanjo. Vrtijo se v začaranem krogu; budni ostajajo, ker so preveč pozorni na znake zaspanosti (so že tu, zakaj jih ni, kdaj pridejo) in na zunanje zvoke, ki jih motijo (denimo tiktakanje ure, brnenje hladilnika, promet na ulici).
Z našo zbranostjo se lahko poigra tudi alkohol. Po nekaj kozarcih se lahko osredotočimo le še na tukaj in zdaj oziroma na dejanja, ki imajo kratkoročne posledice, denimo oditi na stranišče ali poklicati natakarja. Okajeni ljudje spregledajo namige iz okolja, ki jim govorijo, da bilo dobro nehati popivati, da ne bo zjutraj preveč obžalovanj, glavobol pa neznosen.
Prevelika, premajhna, zmotna, delna ...
Nekateri ljudje, ki so utrpeli poškodbe čelnega režnja možganov, težko nadzorujejo avtomatične odzive, ki jih v nas sproži pogled na določeni predmet. Ko zagledajo lepo postlano posteljo, se vanjo uležejo, čeprav ni njihova ali še zdaleč ni nastopila ura za spanec, ali si nataknejo očala, čeprav jih sploh ne nosijo. Ko uzrejo krožnik in jedilni pribor, poiščejo kaj za prigrizniti, čeprav je krožnik prazen in tudi lačni niso.
Možganske poškodbe lahko povzročijo nenavadne spremembe v vedenju in doživljanju. Ljudje s poškodbami v določenih delih desne možganske poloble imajo na primer težave z zaznavanjem oziroma osredotočenostjo na predmete na njihovi levi strani, desna polovica možganov namreč skrbi za sprejemanje informacij, ki so v vidnem polju na levi. Jedli bodo le hrano, ki je na desni strani krožnika, ali si obrili le polovico lica. Stvari na levi strani sicer vidijo, vendar jih ne zaznajo. Težave z zbranostjo imajo tudi tisti, ki trpijo zaradi kroničnih bolečin; težko opravljajo določena dela ali končajo začeto, saj bolečina ves čas preusmerja njihovo pozornost.
Verjetno ste že opazili, da ima naš sluh zanimivo spretnost, ki nam omogoča, da se lahko v še tako bučnem okolju, denimo v razredu, kavarni, na športni prireditvi, osredotočimo na le en zvok. Uho zazna zvoke kot rjovenje neubranih glasov, možgani jih sprejmejo in se osredotočijo le na enega, denimo glas sogovornika, ter zanemarijo preostale, pojasnjuje nevrolog Edward Chang. To je, seve, velik izziv za tiste, ki imajo takšne težave s sluhom, da težko ločijo en zvok od drugega.
Do motenj pozornosti pride tudi zaradi različnih duševnih težav
Ljudje, ki jih pesti tesnoba, se soočajo s čezmerno zaskrbljenostjo, negotovostjo in občutkom ogroženosti brez pravega razloga. Ker se osredotočajo zgolj nase, imajo težave z uvidom v to, kaj je res in kaj le plod njihove domišljije ali strahov.
S pretirano osredotočenostjo na delovanje telesa (kaj se z njim dogaja, kako ga lahko nadzorujemo) se soočajo ljudje, ki imajo napade panike, motnje prehranjevanja ali hipohondrijo, duševno stanje, v katerem si človek domišlja, da je zbolel. Tudi tisti z obsesivno kompulzivno motnjo se čezmerno osredotočajo na svoje obsesije, prisilne misli, ki jih silijo v včasih nesmiselna dejanja. Denimo, zaradi strahu pred okužbo si obsedeno umivajo roke ali ponavljajo nekatere gibe, dejanja, na primer nenehno preverjajo, ali so vrata zaklenjena.
Tudi travmatični dogodki, kot so vojna, nesreče, telesni napadi, zlorabe, smrt bližnjih, lahko pretresejo temelje naše zbranosti. Ljudje, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo, se neprestano spominjajo preteklih dogodkov, imajo nočne more, težko nadzorujejo misli in čustva. K temu naj bi svoj delež prispevala tudi pozornost, saj so ti ljudje še posebno nagnjeni in usmerjeni k negativnim mislim in dražljajem iz okolja. Podobno doživljajo tisti, ki jih tare depresija.
Opisani primeri jasno prikazujejo, kako se lahko pozornost poigra z nami in v kakšne težave nas lahko spravi, in orisujejo, kako krhko je ravnovesje umskih procesov. Če smo premalo pozorni, bomo težko dosegli zastavljene cilje, kadar smo preveč, se lahko hitro ujamemo v negativne misli in občutja. Ključ do pravega odmerka, če ne gre za posledico resnih poškodb ali duševnih težav, je v nas samih.
