Starodavno svetišče Angkor Wat (Vat) na severu Kambodže v jugovzhodni Aziji je eno največjih na svetu. Pomeni vrhunec kmerske arhitekture in z uravnoteženostjo oblik in struktur, mojstrskimi inovacijami in umetniško dovršenimi reliefi ter kipi še danes vzbuja občudovanje.
Zgrajen je bil v 12. stoletju v mestu Angkor, ki je bilo več stoletij središče kmerskega imperija, med največjimi imperiji v jugovzhodni Aziji. Na vrhuncu moči se je raztezal čez ozemlje današnjega Laosa, Tajske, Vietnama, Burme in Malezije. Prestolnica Angkor je največja zapuščina te mogočne civilizacije in hkrati dokaz o njeni neizmerni moči in bogastvu. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bila kmerska prestolnica eno največjih mest na svetu pred industrijsko revolucijo, v njem naj bi po nekaterih ocenah živelo celo več kot milijon ljudi.
Na vrhuncu politične in vojaške prevlade je dal kmerski vladar Surjavarman II. zgraditi mogočni hinduistični tempelj in ga posvetil bogu Višnuju. Mnogi znanstveniki menijo, da je bilo mogočno svetišče zgrajeno tudi z namenom, da postane poslednje kraljevo počivališče. O tem namreč priča njegova lega: v nasprotju z drugimi kmerskimi svetišči, ki so usmerjena k vzhodu, je Angkor Wat obrnjen proti zahodu, to smer neba pa simbolično povezujemo s smrtjo, saj se ujema s sončnim zahodom.
Svetišče, katerega ime pomeni mesto templjev, se razteza na območju, večjem od dvesto hektarjev. Stoji na več različno visokih terasah, s čimer so dosegli občutek mogočnosti in višine. Obdaja ga dvesto metrov širok jarek, ki je dolg več kot pet kilometrov. Srce templja je osrednji stolp v obliki zaprtega lotusovega cveta, ki je visok petinšestdeset metrov. Obkrožajo ga štirje enaki, a manjši stolpi in nešteto zidov, galerij, dvoran, teras in dvorišč, med seboj povezanimi z mnogo stopnicami. Kompleksnost in lepoto Angkor Wata je navdihnila hindujska mitologija, njegova arhitektura namreč spominja na podobo gore Meru, dom hindujskih bogov, ki naj bi imela pet vrhov, obdaja pa jo svetovno morje.
Po mnogo vojnah in tujih vdorih se je kmersko ljudstvo počasi selilo proti jugu, bližje današnji kamboški prestolnici Phnom Penhu. Konec 13. stoletja je Angkor Wat postopno prešel iz hinduističnega v budistični tempelj, kar je še danes. V tem času so k njegovi impresivni arhitekturi dodali še mogočni kipi Bude. Čeprav je bilo svetišče po 16. stoletju slabo oskrbovano, je v nasprotju s številnimi drugimi verskimi spomeniki v okolici, ki jih je prekrila džungla, ohranilo mogočnost, predvsem zaradi širokega varovalnega jarka, ki ga obdaja.
Gradnja
Med gradnjo duhovnega spomenika, ki je zahtevala veliko razbijanja, klesanja kamna, kopanja in natančnega umetniškega ustvarjanja, so se kmerski gradbeni mojstri spoprijeli s številnimi izzivi. Že za gradnjo jarka, globokega štiri metre, so, denimo, morali odkopati in odpeljati stran milijon in pol kubičnih metrov peska in mulja. Za temelje so uporabili zelo trdo kamnino laterit, ki so ga obdali z mehkejšim peščenjakom, v njega pa vklesali nešteto umetniško dovršenih reliefov.
Da velike skalne gmote, iz katerih so zgrajeni starodavni tempelj in drugi spomeniki v kamboškem mestu Angkor, izvirajo iz kamnolomov ob vznožju bližnje svete gore, oddaljene približno 30 kilometrov, so strokovnjaki vedeli, niso pa znali pojasniti, kako so lahko od pet do deset milijonov kamnitih skladov, nekateri izmed njih so tehtali več kot tono in pol, prepeljali v Angkor. Pred kratkim pa so se raziskovalci približali odgovoru: s pregledovanjem satelitskih posnetkov pokrajine so odkrili črte, ki spominjajo na stare prometne poti. Ko so jih natančneje proučili, so odkrili, da gre za mrežo kanalov, povezanih s kratkimi pasovi cest in rek, ki vodijo iz kamnolomov do mesta. Raziskovalci še vedno ne vedo, ali so skalne gmote prepeljali na splavih ali kako drugače, zanesljivo pa so jih po tej začrtani poti. Nova odkritja tudi pojasnjujejo, kako so lahko Kmeri mogočno svetišče zgradili zgolj v nekaj desetletjih. Prej so namreč domnevali, da so sklade splavarili po veliko daljši poti, po kanalu do jezera Tonle Sap, nato pa nadaljevali pot v nasprotni smeri toka po reki Siem Reap, kar bi seveda zahtevalo veliko več časa.
Ni mu para
Eden izmed prvih zahodnih obiskovalcev kmerskega duhovnega svetišča je bil portugalski menih António da Madalena, in to leta 1586. O tem obisku je zapisal, da je Angkor Wat nenavadna konstrukcija, ki jo je težko opisati z besedami, toliko težje, ker je ni mogoče primerjati z nobeno drugo stavbo na svetu.
Tempelj je na zahodu postal bolj znan sredi 19. stoletja z objavo potopisa francoskega raziskovalca Henrija Mouhota. V njem je med drugim zapisal, da je Angkor Wat mogočnejši kot katera koli druga arhitekturna zapuščina starega Rima ali Grčije. Da gre za prav posebno kulturno in arhitekturno zapuščino, je na začetku 90. let prejšnjega stoletja potrdil tudi Unesco, ki je svetišče uvrstil na seznam svetovne dediščine. Tudi državljani Kambodže so ponosni na svoj kulturni spomenik, saj ta krasi njihovo nacionalno zastavo, hkrati pa v njihovo državo vsako leto pritegne številne turiste.