SLOVANSKA MITOLOGIJA

Suša, kazen za 
skrunitev zemlje

Objavljeno 08. januar 2013 07.30 | Posodobljeno 08. januar 2013 07.30 | Piše: Lavra Bračič

Za ljudi, katerih preživetje je bilo odvisno od letine, je bila suša prava katastrofa, zato so se na vso moč trudili, da je ne bi bilo.

Ponekod so verjeli, da bodo med sušo priklicali dež, če odkrijejo krivca zanjo in ga polivajo z vodo (foto: Shutterstock).

Po ljudskem izročilu je suša huda nesreča, poslana ljudem od zgoraj kot kazen za njihove grehe, lahko pa jo izzovejo tudi hudobna dejanja demonov ali čarovnikov, ki »zaklenejo« dež. Po bolgarskem izročilu nastane zaradi bolezni svetega Elije, ki upravlja nebeško vlago, saj takrat ne more voditi oblakov. Glavni razlog za sušo naj bi bilo oskrunjenje zemlje, torej pokopavanje nečistih pokojnikov, na primer samomorilcev, utopljencev ali obešencev, ki jih zemlja noče sprejeti.

V boju proti suši so zato v davnih časih porušili grobove samomorilcev in vrgli trupla v vodo, po sodobnejši, nekoliko milejši različici pa so takemu pokojniku z groba odstranili križ. Po verovanju vzhodnih Slovanov namreč tisti, ki niso umrli naravne smrti, posebno utopljenci in tisti, ki so se zastrupili, trpijo neskončno žejo in izčrpajo vso vlago iz zemlje daleč okrog groba.

V Bolgariji so menili, da celo pokop pokojnika, za katerim niso dovolj žalovali, prikliče sušo. Če je med pogrebom deževalo, so dež zakopali v grob in posledica je bila suša. Srbi s Korduna so verjeli, da je sušo lahko izzval tudi »zavezani« pokojnik, ki mu pred pogrebom niso razvezali vsega, kar je bilo na njem zavezanega, na primer pas ali vrvice, s katerimi so mu povezali noge in roke. Enake težave naj bi povzročil pokojnik, ki ga pred pogrebom niso okopali.

Prekršitev postav

Sušo so ljudje priklicali tudi, če so kakor koli kršili prepovedi, povezane z zemljo. Ker ta od praznika svetega križa, 14. septembra, do Marijinega oznanjenja, 25. marca, spi, je v tem obdobju ni dobro vznemirjati, zato jo je prepovedano obdelovati pa tudi kopati po njej, delati jame, vkopavati stebre in podobno. Postavljanje plotov, ograd ali zidanje zgodaj spomladi, to je pred Marijinim oznanjenjem, lahko povzroči pomanjkanje padavin čez leto. Če je poleti nastopila huda suša, so takšne zgradbe in ograje porušili, da bi se odkupili za greh in izprosili dež.

Če ženske niso spoštovale prepovedi tkanja in predenja in so to počele ob nedovoljenem času, so dež nevede vtkale v svojo tkanino. Če se je suša tistega leta pojavila, so grešnico, če so jo seveda odkrili, polivali z vodo, uničili njeno tkanje, statve pa odnesli na prosto in jih uničili. Prebivalci Šlezije so bili prepričani, da sušo lahko pritegne tudi porodnica, ki v cerkvi ni opravila predvidenega obreda očiščenja šest tednov po porodu. Vzrok suše je lahko kršitev sorodstvenih in moralnih pravil, na primer krvoskrunstvo, bratomor, rojstvo nezakonskega otroka, prešuštvo in drugo. V Bolgariji so šle stare žene, najpogosteje vdove, v primeru dolgotrajne suše k dekletu, ki je grešilo, jo peljale k reki ali izviru in jo polivale z vodo.

Domneva, da peka kruha ali česa drugega na praznik Marijinega oznanjenja, ko je takšno delo prepovedano, pomeni greh, ki lahko povzroči sušo, izhaja iz čarne povezave med ognjem, ognjiščem, pečjo in sušo – nebeškim ognjem. »Taka pripeka bo, kot bi se pekli v peči,« so rekli v Polesju. Bolgari iz okolice Trnove so menili, da je lahko vzrok suše tisti, ki je zidal peč v dnevih med veliko nočjo in jurjevim. Ponekod so bili prepričani, da so zanjo krivi lončarji in izdelovalci opeke, saj je njihov poklic neposredno povezan z ognjem in pečjo. Na zahodu Bolgarije naj bi izdelovalci opeke poznali obrede in uroke, s katerimi so si zagotavljali sončno, suho vreme; v zemljo naj bi zakopali osla ali mačko, s čimer naj bi odgnali dež, dokler se je opeka sušila. Da bi prekinili sušo, ki so jo s svojimi dejanji domnevno povzročili izdelovalci opeke, so jim sovaščani kradli opeko in jo metali v vodo.

Ljudje so spoštovali tudi mnoge druge prepovedi in pravila pri hišnih ali poljedelskih opravilih. Tako ni bilo dobro do zime odlašati s trenjem lanu, česna ni bilo dovoljeno saditi spomladi in podobno. Izvajali so tudi obrede, s katerimi so klicali dež. Kadar so Bolgari pekli kruh iz novega žita, so prvi zalogaj kruha vrgli v vodo, da bi jim bog dal dež, šele nato so ugriznili vanj. Če bi se kos kruha, ki so ga vrgli v vodnjak, znašel v vedru, so ga odnesli domov, razdelili vsem članom družine, se prekrižali in ga skupaj pojedli.

Deli s prijatelji