Starejši moški, starec ali ded je eden izmed pomembnejših likov v slovanski kulturi in mitologiji. Ljudsko izročilo o njem ni enotno. Čeprav so imeli po eni strani nekdaj starejše moške v čislih, so se jih tudi nekolikanj bali. Verjeli so namreč, da imajo tisti, ki so bliže svoji smrti kot svojemu rojstvu, skrivna, čarovniška vedenja in veščine, da so tako rekoč že v stiku z onim svetom. V nekaterih obredih, verovanjih in rekih se starec pojavlja v paru z družico, starejšo žensko ali kar babo. Zanimivo pa je, da v slovanskih jezikih starec ni zgolj moški, ki je zelo star, ampak tudi nekdo, ki je siromak ali berač, v množini pa beseda lahko označuje tudi prednike nasploh. V obrednem izrazoslovju prevladujejo oblike, ki izvirajo iz besedne osnove ded, torej stari oče, ne stari moški.
Starec, to je lahko najstarejši moški pri hiši, ni pa nujno, je glava družine in rodu, zaradi česar je njegova naloga za dobro vseh pri hiši pokaditi praznično obloženo mizo, moliti in blagoslavljati, razlomiti praznični kolač in opraviti še druge svete obrede. Obredno preganja nevihtne oblake in tako obvaruje letino pred točo ipd. Tudi on je lahko predmet obredov – na severu Bolgarije so na dan Janeza Krstnika v reki obredno kopali starce.
V pogrebnih in zadušnih obredih in običajih ima izstopajočo vlogo – ponazarja prednike nasploh, torej tudi tiste, ki so že pod rušo. V božično-novoletnem obredju so starci predstavniki onega sveta. O tem med drugim priča navada, da so novoletni ogenj, ob katerem naj bi se med prazničnimi dnevi greli predniki, imenovali kar ded ali starec. V Bolgariji in Makedoniji so bili dedi ostanki obredne hrane, namenjene Materi božji in umrlim. V Bolgariji so klobasi, narejeni iz božične svinjine, rekli starec. Ukrajinski did je bila praznična hrana iz prosa in moke, bolgarski dedo pa slama, ki so jo razprostrli na tla na božični večer.
V paru z babo
Starec ni smel manjkati niti v pustnih povorkah. Navadno se je v tem primeru pojavljal v paru z babo, s katero sta uganjala norčije, se šalila na račun ljubezni in erotike. V Belorusiji starec na božič po vasi vodi kozo, v slovaškem obredu pa fantje nosijo slamnata strašila, ki ponazarjajo starce. Na svatbi se pojavi moški, preoblečen v starca, ki odkupi prostor za ženina.
Ljudska domišljija si je nečiste sile in različne demone navadno naslikala kot starejše ljudi, to pa tudi pomeni, da so jih imenovali starec, ded ipd. Hišnega duha domovoja, na primer, so Rusi imenovali dedek, Ukrajinci did, Bolgari djado, Slovaki pa dedkovia. Podobne pridevke so dajali tudi drugim duhovom, na primer lesniku, vodenjaku, poljeviku, celo vampirjem, demonom bolezni in drugim zlim bitjem.
Ponekod so verjeli, da starec, ki preživi svoj vek, postane vampir. Da se to ne bi zgodilo, so posebno previdno k poslednjemu počitku polagali ljudi, ki so učakali visoko starost. V rakev so jim položili obredne predmete, da se ne bi spremenili v vampirje ipd. Bajeslovni starci so bili tudi priročni hudobci, s katerimi so strašili otroke, da ne bi počeli kaj nevarnega. Denimo, dejali so jim, naj nikar ne hodijo preblizu reke ali vodnjaka, kajti tam nanje preži starec z dolgo brado, ki jih lahko ugonobi.
Starci, ki so že dolgo na svetu, naj bi imeli čarobne moči. S čaranjem so lajšali bolezni, odstirali prihodnost, obredno uročili ljudi in živali ali pa, prav nasprotno, jih osvobodili urokov, ki jih je kdo priklical nanje.
V ljudskih pripovedkah se bog in svetniki, ko preverjajo, kako ljudje živimo, pomešajo med navadne smrtnike v podobi starca berača. Vernikom razglašajo, kakšnih muk so v peklu po smrti deležni grešniki, a tudi, kakšne radosti čakajo vernega v nebesih.