V nasprotju z drugimi iz Amerike uvoženimi nasveti o tem, s čim menda sebi in drugemu dobro denemo, se vsesplošno objemanje – ko ne gre le za partnerja in ljudi, ki so nam najbližje, ampak bolj za obliko pozdravljanja – v precej bolj zadržanem slovenskem okolju še ni povsem prijelo. A vsaj ljubim ljudem namenite veliko objemov – znanstveniki so namreč potrdili, da je to sila blagodejno za naše duševno in telesno počutje. Pa še zastonj je.
Glavni krivec za blagodejnost naj bi bil hormon oksitocin, ki se med drugim sprošča med objemom oziroma vsakršnim drugim telesnim stikom, ki nam je prijeten. Ta snov namreč v nas vzbuja občutke zaupanja, sočutja in velikodušnosti ter po drugi strani zmanjšuje občutek strahu. Prav tako vpliva na zmanjšanje stresnega hormona kortizola, kar sprošča napetost in niža krvni tlak. Ravno oksitocin naj bi bil tudi vzrok, zakaj se moški na splošno ne objemajo tako radi, saj naj bi testosteron vplival na manjšo dovzetnost za ta živčni prenašalec.
Objemanje še povečuje raven hormona sreče serotonina, sprošča mišice, prav tako izboljša prekrvitev in po izsledkih neke študije celo zmanjša dovzetnost za bolečino, raziskave pa so dokazale še en zaželen učinek: hitrejše nastajanje belih krvničk in potemtakem tudi boljšo telesno odpornost ter manjšo dovzetnost za okužbe. Ameriški ekonomist Paul Zak z zasebne kalifornijske univerze Claremont, ki je sicer veliko časa namenil proučevanju vloge oksitocina pri ustvarjanju zaupanja med ljudmi, priporoča za omenjene blagodejne učinke osem objemov na dan. Drugi strokovnjaki pravijo, da naj bi že desetsekudni objem zmanjšal verjetnost okužb in tveganja za bolezni srca in ožilja.
Če se odmaknemo od znanstveno navdihnjenih razlag za blagodejnost objemov, si lahko ogledamo še bolj vzhodnjaški pogled: krepak objem nežno pritiska na prsnico in menda spodbuja delovanje tretje čakre, sončnega pleteža, ki ponazarja našo sposobnost zaupanja vase in tega, da držimo niti svojega življenja v svojih rokah. Na objemanje lahko gledamo tudi bolj poduhovljeno, ne zgolj kot na preprosto formulo dotika, ki na telesni ravni povzroči biokemični odziv. Z njim namreč sporočamo ljubezen. Je izraz topline in sreče ali vsaj naklonjenosti in domačnosti, s katerim včasih povemo več kot s še tako premišljeno izbranimi besedami. Na še bolj duhovni ravni bi lahko dejali, da nas objemanje uči, da vselej, ko dajemo, tudi nekaj dobimo, poleg tega je lahko meditativna izkušnja, ki nas uči predajati se trenutku, opustiti napeto premlevanje o nekom ali nečem, vajeti pa prepustiti srcu in se bolj poglobiti v svoja čustva.
Z objemi so nam v najzgodnejših letih izkazovali ljubezen in pozornost. Ker ta globoki vtis ostane z nami za vse življenje, nam tudi v odrasli dobi objem skoraj samodejno vzbudi občutek, da smo ljubljeni in nekaj posebnega, saj smo vendar vredni objema. Ta gesta vzbuja občutek varnosti, številne raziskave kažejo, da so odrasli, ki so jih starši v otroštvu več objemali in crkljali, manj dovzetni za stres kot tisti, ki jih niso. Študije še kažejo, da so ljubezenske zveze med partnerjema, ki se imata navado pogosteje objemati, verjetneje dolgotrajne, kakor če je tak telesni stik med njima razmeroma redek.
Če ste eden izmed tistih, ki radi delite objeme vsepovprek, za konec velja opozorilo, da takšno dotikanje ne prija vsakomur. Marsikdo dojema nepovabljen objem kot vsiljiv vdor v intimni prostor. Takrat ne prinaša naštetih koristnih učinkov, marveč je stresen in vzbuja zadrego pri otrpli žrtvi serijskega objemalca. Objem je treba dati pravi osebi ob pravem času, na pravem kraju in na pravi način.
Za mirno kri
Objemanje in dotikanje dokazano znižujeta krvni tlak ter uravnavata srčni utrip. To ve vsaka mati, ki vzame v roke vznemirjenega otroka, znanstveno pa sta to med drugimi dokazali psihologinji Karen Grewen in Karen Light. Ti sta prostovoljce razdelili v dve skupini. V prvi so bili zakonci oziroma tisti v dolgotrajnih razmerjih, ki so jih prosili, da se, medtem ko gledajo sproščujoč videoposnetek, deset minut držijo za roke, na koncu pa naj se še 20 sekund objemajo. V drugi skupini so bili posamezniki, ki so ta čas le počivali. Zatem sta ljudi iz obeh skupin prosili, naj spregovorijo o nečem, kar jih jezi ali jim povzroča skrbi, nato sta jim izmerili krvni tlak in srčni utrip. Pri vseh sta oba narasla, a veliko bolj v skupini tistih, ki se pred pripovedovanjem niso objemali. Povečanje hitrosti srčnega utripa pri teh je bilo kar dvakrat večje kot pri objemajočih se.
Moč dotika
Po izsledkih nizozemske raziskave že preprost dotik pomaga ljudem z nizko samozavestjo pri sprejemanju lastne smrtnosti. »Celo bežen medosebni dotik lahko pomaga ljudem pri kosanju z eksistencialnimi skrbmi,« meni glavni raziskovalec Sander Koole z amsterdamske Vrije Universiteit. »To je pomembno, saj se moramo vsi ukvarjati z eksistencialnimi skrbmi in vsi se občasno mučimo, da bi našli smisel v življenju. Naši izsledki kažejo, da ljudje lahko najdejo eksistencialno varnost v medosebnem dotiku tudi v odsotnosti simboličnega pomena, izhajajočega iz religioznih verovanj ali življenjskih vrednot.«
Sliši se zapleteno, a so zgovornejši poizkusi, ki so jih izvedli nizozemski znanstveniki. V enem se je raziskovalka sprehajala po študentskem naselju in študentom delila vprašalnike o njihovi samozavesti in strahu pred smrtjo. Pri tem se je nekaterih skoraj neopazno dotaknila, za sekundo jim je položila dlan na ramo. Izkazalo se je, da so tisti udeleženci, ki se jih je dotaknila, v vprašalniku izrazili manjši strah pred smrtjo kot oni, ki jim dotika ni namenila.
