Planet HD 189733b je od Zemlje oddaljen 63 svetlobnih let, kroži pa okoli zvezde HD 189733 A v ozvezdju Lisica (Vulpecula). Francoski znanstveniki so ga odkrili v začetku oktobra 2005, ko so natančneje proučevali svetlobo omenjene zvezde in opazili, da ta ni enakomerna, stalna, marveč se vsake toliko časa nekoliko zmanjša, to pa se lahko zgodi predvsem v primeru, ko se neko nebesno telo, v tem primeru planet, med opazovanjem znajde med Zemljo in zvezdo. Da je za utripanje svetlobe zvezde HD 189733 A res kriv planet, je eno leto pozneje potrdila skupina znanstvenikov, ki jo je vodil Drake Deming.
Novoodkriti planet so uvrstili med tako imenovane vroče Jupitre, kar pomeni, da gre za plinskega velikana, orjaški planet, ki ni sestavljen pretežno iz kamnin ali druge trdne snovi. Domnevno imajo orjaki kamnito ali kovinsko jedro z maso najmanj 12–15 Zemelj (oziroma 0,038–0,047 mase Jupitra). Večino mase takih planetov je plin, ki je zaradi visokega tlaka utekočinjen v kapljevinasto obliko. Planet HD 189733b ima maso, ki za kar 13 odstotkov prekaša Jupitrovo. Planet kroži tesno okoli zvezde, od nje je oddaljen pičlih 4,7 milijona kilometrov. Da jo obkroži, potrebuje zgolj 2,2 dneva, po vesolju pa potuje z osupljivo hitrostjo 152,5 kilometra na sekundo. Zaradi bližine ga sila težnosti zvezde tako močno priklepa nase, da je ena stran stalno osvetljena, druga pa ostaja v temi. Razlika med osvetljeno in temno stranjo je kar 260 stopinj Celzija. Velika razlika v temperaturi po mnenju znanstvenikov povzroča tudi vse prej kakor prijazne vremenske razmere; na planetu bi se težko utaborili, pa ne le ker nima trdnega površja in torej ne bi imeli v kaj zabiti količkov, ampak tudi ker po njem divjajo vetrovi s hitrostjo 7000 kilometrov na uro.
Brez vode
Čeprav astronomi motrijo planet že slabih osem let, so šele nedavno s pomočjo Hubblovega vesoljnega teleskopa potrdili, iz česa je bržkone sestavljen in kakšne barve bi bil, če bi ga lahko opazovali s krova vesoljnega plovila v njegovem osončju. Znanstveniki z ameriške vesoljne agencije Nasa in sestrske evropske vesoljne agencije Esa so potrdili, da je plinski orjak videti kobaltno moder, s čimer je, kakopak, primerljiv z barvo Zemlje, a od nje se močno razlikuje. Za življenje, kakor ga poznamo na našem planetu, je namreč vse prej kakor gostoljuben; poleg že opisanih lastnosti o tem priča še en podatek, namreč da je ozračje planeta iz vrste vročih Jupitrov ogreto na okoli 1030 stopinj Celzija. Njegova atmosfera ni večinoma iz vode, kakor bi nemara lahko sklepali po azurni modrini, marveč iz silikatov, to so delci, ki na našem planetu sestavljajo steklo.
Skupina strokovnjakov z univerze Exeter, ki jo je vodil Frederic Pont, je izmerila svetlobno odbojnost telesa, ki jo imenujemo albedo – albedo 0 pomeni, da telo ne odbija svetlobe, albedo 1 pa pomeni popolno odbojnost. V primeru planeta HD 189733b albedo znaša 0,4. Da bi zmogli strokovnjaki ločiti med svetlobo, ki jo oddaja planet, in svetlobo, ki jo oddaja njegova zvezda, so s Hubblovim teleskopom izmerili albedo osončja, preden je planet zašel za zvezdo, medtem ko je bil za njo, in potem, ko se je znova pojavil na drugi strani zvezde. Ko se je planet z zorne točke strokovnjakov skril za zvezdo, se je svetloba opazovanega osončja močno spremenila. Tom Evans z univerze Oxford pojasnjuje: »Svetlost osončja je tedaj, ko je bil planet za zvezdo, močno upadla v modrem spektru, znova pa je narastla, ko se je planet prikazal na drugi strani zvezde. Iz tega podatka lahko izluščimo, da je opazovano nebesno telo, ako bi ga zrli s človeškimi očmi, videti azurno modro.«
Zemlji modrino daje svetloba, ki se odbija od morij, planet HD 189733b pa se ima za modrino zahvaliti nemirnim oblakom v atmosferi, nasičenimi s silikatnimi delci. Ali, kakor so se slikovito izrazili astronomi, planet je videti moder, ker na njem dežujejo steklene kapljice.
Druge Zemlje? |
