Morda bi njeno ime bolj pristajalo kateremu sredozemskemu letovišču, a Nabta Playa je v resnici nižina v Nubijski puščavi, ki leži približno 800 kilometrov južno od prestolnice Egipta, Kaira. Čeravno tam ni piramid, kraj kljub temu vznemirja arheologe, saj sredi peščenih sipin stojijo v pomenljive vzorce postavljeni starodavni megaliti, ki kažejo na to, da so imela tam živeča pastirska ljudstva astronomsko znanje že veliko pred vzponom staroegipčanske civilizacije.
Od savane do puščave
Najdišče so povsem po naključju leta 1974 odkrili ameriški znanstveniki s Fredom Wendorfom na čelu med vožnjo v dolino Nila, ko so med postankom na tleh opazili črepinje lončevine. Nabta Playa danes ni naseljena, a nekje pred 130.000 leti se je tamkajšnje podnebje nekoliko spremenilo in dalo tlom več padavin. Postopno se je razbohotila savana, po kateri so romali antilope, gazele, žirafe in bivoli, obilje vode pa je privabilo tudi ljudi. Arheološke najdbe kažejo, da so se prve človeške naselbine tamkaj pojavile nekje med deset in osem tisočletji pred našim štetjem. Sprva ni bilo stalnih naselbin in nomadska ljudstva so se ob nižini zadrževala zgolj med deževno dobo, med sušo pa so se selila bližje k Nilu.
Sčasoma so se naučili kopati globlje vodnjake in pojavile so se trajne naselbine, z njimi vred pa se je razvila družba. Lov in nabiralništvo je približno sedem tisoč let pred Kristusom zamenjala reja koz in ovc. Ljudje so gradili kamnite stavbe, vasi, ki so sledile načrtovanim vzorcem, ter delali in krasili lončene posode, medtem ko je njihovo duhovnost zaznamovalo čaščenje vode, zvezd in živine – to so tudi obredno žrtvovali. Nekateri raziskovalci celo domnevajo, da je ravno njihova kultura spodbudila rast velike civilizacije graditeljev piramid Egipta in ne toliko vplivi Mezopotamije in Sirije. Toda okoli leta 2800 pred našim štetjem je klima znova začela kazati zobe, postajala je vse bolj sušna in območje Nabte Playe se je počasi, a zanesljivo znova začelo spreminjati v negostoljubno puščavno, kakršno je še danes.
Pritlikavi Stonehenge
Najbolj zanimivo je, da so bili ti pastirji tudi matematiki in astronomi. Tako pridemo do megalitov, različno velikih kamnov iz peščenjaka, ki jih najdemo v tamkajšnji kotanji v obliki kamnitega kroga, vrsti ploščatih kamnitih struktur in petih vrstnih razvrstitev kamnov. Krog, ki v premeru meri le polpeti meter, je nekakšen prazgodovinski koledar, ki je kazal čas poletnega solsticija, ko je dan najdaljši. Pari večjih megalitov v krogu namreč tvorijo črto, ki točno kaže smer, od koder vzide Sonce na dan solsticija. To še ni vse, astrofizik Thomas G. Brophy meni, da dve vrsti kamnov ponazarjata položaje zvezd ozvezdja Orion v različnih obdobjih na nebu. Ti različni postavitvi zvezd naj bi odražali gibanje nebesnih teles.
Raziskovalci z univerze v Koloradu menijo, da so kraj najprej uporabljali kot obredno središče, kamor so se stekali ljudje z različnih okoliških območij. Veliko ostankov živalskih kosti kaže na to, da so tod žrtvovali božanstvom. Približno okoli leta 4800 pred našim štetjem so tam postavili kamniti krog, med letoma 4500 in 3600 pred Kristusom pa so znotraj tega nastale še bolj kompleksne megalitske strukture, ki so odslikavale lege zvezd Sirija, Arktura in Alfe Kentavre ter ozvezdja Orion. Osupljivo, če se opomnimo, da je kamniti krog vsaj tisočletje starejši od tistega bolj znanega v Stonehengeu, ki so ga postavili leta 2600 pred našim štetjem.
Da so določili vse te zapletene postavitve, je zahtevalo veliko opazovanja nočnega neba in gibanja zvezd, veliko truda pa so morali vložiti tudi v to, da so kamne, nekatere visoke tudi več kot dva metra in pol, privlekli iz pol kilometra oddaljenega nahajališča. Velja omeniti, da je bilo tod nekdaj nabrežje jezera, to pa pomeni, da so bili megaliti med deževno dobo bržkone delno potopljeni in da so imeli davni graditelji tudi to v mislih, ko so jih postavili, saj je tudi potop ljudem slikovito oznanjal, kdaj poletje prihaja oziroma se poslavlja.