Ko proučujemo srednjeveške vede na evropskih tleh, denimo alkimijo, ki je tudi pripomogla k postavitvi temeljev za sodobno kemijo, ne smemo pozabiti, da je bila tedanja učenost pod okriljem cerkve, vprežena je bila v utemeljitev krščanskega nauka. V tej luči naj bi gledali tudi na življenje in delo Alberta Velikega (ali Albertusa Magnusa, ki je domnevno živel med letoma 1200 in 1280). Ime – veliki – si je prislužil z velikim prispevkom tedanji učenosti, naziv doctor universalis pa, ker je bil vsevednež, dobro poučen v več vedah. Ali je bil tudi v resnici alkimist in avtor dela o alkimiji, ki ima na naslovnici njegovo ime, pa do danes ni neizpodbitno ne potrjeno ne ovrženo.
Rodil se je v Lauingenu na Bavarskem, študiral je v Padovi, vstopil v dominikanski red, študij teologije je končal v Kölnu leta 1228, bil je predavatelj v več nemških mestih, na univerzi v Parizu leta 1241 pa naj bi se seznanil z Aristotelovo filozofijo in se nad njo navdušil. V Parizu si je pridobil doktorat iz teologije, tam naj bi spoznal tudi Tomaža Akvinskega (1225–1274), ki je bil njegov študent v Kölnu, kamor se je Albert Veliki vrnil po doktoratu in zasnoval dominikansko visoko šolo, pozneje je delal še kot škof v Regensburgu. Po zgodovinskih virih je bil vzor marljivosti, pobožnosti in skromnosti, potoval naj bi peš in bosonog, kakor se spodobi za dominikanca.
Magija demonov in narave
Da je bil vsestransko izobražen, pričajo številna dela z njegovim imenom. V De animalibus (O živalih) je predstavil živali severne Evrope, v De vegetabiblus (O rastlinah) je opisal približno 400 rastlin, ki jih je razvrstil po obliki. V delu De rebus metallicis et mineralibus (O kovinah in mineralih), prvi mineralogiji po Teofrastu, se je najbolj približal kemiji. Podatke za knjigo je menda zbiral tudi tako, da se je spuščal v rove saških rudnikov, se pogovarjal z rudarji, talilci rud.
Podobno kot Avicena je bil tudi Albert kritičen do alkimije, menil je, da lahko alkimist neko kovino obarva zlato ali srebrno, ne more pa je spremeniti v zlato ali srebro. Alkimijsko zlato, je trdil, lahko nekajkrat damo v ogenj, pa bo še vedno videti kot zlato, toda naposled se vendarle spremeni v pepel. Kljub temu pa je menil, da je pretvarjanje kovin mogoče, kajti vse snovi so sestavljene iz štirih počel, kot je pred njim trdil že Aristotel, torej, ko v eni snovi spremenimo razmerje med njimi, spremenimo tudi samo snov.
Magija, ki jo je priznaval toliko kot njegovi sodobniki, je delil na tisto, v katero so vpleteni demoni, in na naravno, ki deluje brez čaranja in zaklinjanja ter kaj pretvarja, preoblikuje po naravnih močeh. Verjel je v moč urokov, talismanov in amuletov, tudi čudodelnih obeskov. V tretji knjigi dela O kovinah in mineralih je zapisal, da magične lastnosti in pretvarjanje niso del narave, ampak alkimije, ki pa je delno naravna in delno magična.
Veliko delo
Dela Libellus de alchemia (Knjižica o alkimiji) bržkone ni napisal Albert Veliki, čeprav je bilo pod njegovim imenom spisano leta 1350, prvič pa je bilo natisnjeno leta 1561 v Baslu. Lahko ga vzamemo kot dragocen zapis o zahodnoevropski alkimiji. Pisec je namreč v njej natančno opisal alkemijske postopke, ki jih je tudi sam opravil – kuhanje (coctio), sublimacijo (sublimatio), raztapljanje (solutio), destiliranje (destillatio), mehčanje (ceratio), žarjenje (calcinatio), zgoščevanje (coagulatio), strjevanje (fixatio), ločevanje (separatio), vrenje (fermetatio), množenje (multicipatio) in vmešavanje (projectio) – zanimivo je, da jih je 12, prav toliko kot ozvezdij zodiaka.
V prvih treh poglavjih, vseh je 57, avtor bralca opozarja na glavne napake in zablode alkimista ter predstavlja pravila, ki jih mora spoštovati, da bi uspešno opravil »veliko delo«. Pretvarjanje tako opisuje: »Razdeli filozofovo jajce na štiri dele, in to tako, da vsakemu delu ostane njegova prava narava.« To pomeni na rumenjak in beljak, na opno in lupino, v prenesenem pomenu pa, da kovino najprej tako razstavi, da je vsak del ena sama narava, nato pa jo ponovno sestavi, da bi dosegel, kar se je namenil. Simbol jajca, ki ga uporablja, ni nov, povzet je po arabski alkimiji, v evropski pa ga najdemo v besedilih vse do konca 17. stoletja.
Ob koncu knjižice se pisec vrača k Aristotelovim počelom, kajti materija, razlaga, je sestavljena iz njih. »Ko obvladaš vodo iz zraka in zrak iz vode, boš lahko dobil ogenj iz zemlje. Spoji zračno in zemeljsko tvar s toploto in vlažnostjo in ju pripravi do tega, da se tako združita, da ju ne bo mogoče več ločiti druge od druge, da bosta eno. K temu boš dodal še dve pravi počeli, vodo in ogenj. To je točka, na kateri se alkimistovo delo sklene. Napni ušesa in vedi! Če boš enosti zraka in zemlje dodal samo vodo, se ti bo odkrilo srebro, če zgolj ogenj, bo tvoja tvar porumenela.«