Med srcem in glavo pogosto prihaja do navzkrižij, bijemo boj med tem, po čemer koprnimo, kar čutimo, da je za nas prav, in tistim, kar mislimo, da bi bilo za nas dobro in koristno. Zaradi notranjega boja sprejemamo slabe odločitve, jalove kompromise, v nedogled odlašamo z odločitvami. Morda naposled, posebno tedaj, ko se trudimo, da bi bili sprejeti in ne bi izstopali, odločitev prepustimo glavi, toda sčasoma plačamo ceno za takšno izbiro: srce je nemirno, zapostavljeno, neizpolnjeno. Čeprav smo »vedeli«, da smo se odločili prav, ko pridemo na cilj, ne občutimo pričakovanega zadovoljstva.
Tudi takrat, ko smo prepričani, da smo se prav odločili, nas še vedno razjeda dvom, zato ne živimo s polnimi pljuči. Živimo v senci tistega, kar bi lahko bili oziroma postali. Samo zato, ker se ne moremo odločiti in ker bijemo boj med glavo in srcem, v tem boju pa smo že vnaprej obsojeni na poraz. Novodobni dušeslovci nizajo nekaj nasvetov, kako spraviti, pomiriti glavo in srce, najti pot, ki spoštuje pamet in čustva.
Razdelitev nalog
V težave se zapletemo, ker zamenjujemo vlogo srca in glave. Srce je kot kompas, kaže nam pot, smer, v katero naj bi šlo naše življenje, pove nam, kje trenutno smo, in nam svetuje, kam in kako naprej. Vloga uma, na drugi strani, ni osmisliti življenja, pokazati s prstom na tisto, kar naj bi dosegli, da se počutimo izpolnjene in zadovoljne, njegova naloga je dojemati, razumeti, primerjati, urejati podatke, odmerjati korake do cilja, h kateremu nas usmeri srce.
Vzemimo za zgled, da živite v mestu, vaše srce koprni po tem, da bi bili v prostem času vrtnarji, da bi obdelovali svojo zaplato zemlje, imeli nekaj gredic in sadovnjak. Glava je pri izpolnitvi tega koprnenja še kako pomembna; zbrala bo podatke, katero zemljišče je na voljo v ta namen, se pogajala s prodajalcem, vam povedala, kdaj kaj na vrtu postoriti, gorje pa, če ji pustite, da vas odvrne od hotenja srca, češ, ne izplača se imeti vrta, toliko težko prisluženega denarja boste vrgli v ledino za prazen nič, pridelek je vprašljiv itn.
Prav je, da glava najde razloge za nakup določenega zemljišča ali proti njemu, nam pomaga najti najboljšo kupčijo, ne pa tudi, da se odloči, ali je hotenje pravšnje ali ne. Če se pustimo odvrniti od izpolnitve hotenja, bo srce, spregledano in zapostavljeno, nezadovoljno in bo na to, seve opozarjalo. Glava ne sme imeti prve in zadnje besede. Njena naloga je predstavljati dejstva, jih primerjati, toda končna odločitev naj bo prepuščena srcu. Reči nam mora: to so dejstva, z njim naredi, kar želiš.
Sklenitev premirja
Tudi ko bi um lahko počival, se še kar ne ustavi; razglablja in razčlenjuje vse in vsakogar, nenehno tuhta, brni. Ko si hočemo vzeti čas zase, za sprostitev in povrnitev moči, si, denimo, privoščiti sprehod, druženje s prijatelji itn., glava še kar melje. Bolj ko se trudimo, da bi mlinček upočasnili, če že ne ustavili, slabše je.
Ne preostane nam drugega, kot da se naučimo imeti svoj um na vajetih. Nalogi bomo kos, če bomo že prej in nasploh z njim v dobrih odnosih. S silo, češ, daj, utihni že enkrat, ne bomo nikamor prišli, prav nasprotno, tedaj glava dobi nov zagon in nas še bolj vznemirja z mislimi. Kakor ima srce pravico do obstoja in ni zadovoljno, če ga glava zapostavlja, tako velja tudi za glavo.
Rešitev je v mirnem sobivanju navidezno nespravljivih nasprotnikov, odstirajo dušeslovci. Um moramo naučiti, kako naj sledi srcu – podobno kot mora gospodar vzgojiti psa. Vzgojen pes na sprehodu ne vleče skrbnika in ne zaostaja za njim, temveč hodi ob njem, skladno z njegovim korakom. Tudi mi se moramo naučiti, kako ubrati um z dušo in poiskati ravnovesje med njima.
In kako to storiti? Vsako odločitev dobro pretehtajte. Ko se odločate, kateri telefon bi kupili, s kom bi se radi poročili, koliko časa bi radi večerjali, sledite naslednjim korakom.
Najprej prisluhnite srcu – kam vas vleče –, nato zaposlite um, naj temeljito zbere vse informacije o cilju in o poti do njega. Katere so mogoče posledice neke odločitve? Prepoznajte morebitne težave in ovire. Kaj gre lahko narobe? Ko dodobra prerešetate vse razloge za in proti, znova prisluhnite srcu. Kaj je čutiti prav? Ob kateri izbiri je srce mirno? Ko tako prepoznate pravo odločitev, znova zaposlite um. Kako boste najlažje prišli do cilja, ste morda spregledali koga, ki vam lahko pomaga priti do njega?
Nato izpeljite načrt. Najslabše je, če oklevate in ne sprejmete odločitve, ker se bojite, da bi se odločili narobe. Nihče vam ne more zagotoviti, da na poti ne boste naleteli na ovire, najbrž boste, toda srce vam bo vlivalo moči in poleta, da se boste spoprijeli z njimi, um pa vam bo postregel z mogočimi potmi, kako to najlažje storite.
Ne odnehajte, utrjujte se v tem, da vam srce pokaže pot in cilj, um pa vam pomaga hoditi po njej. Vadite, vadite, vadite, ne popustite glavi ob prvi težave, češ, sem ti rekel, da tako ne bo šlo, da to ni prava stvar. Vztrajajte na poti, na glavo pa se zanesite, da vam bo našla najboljšo mogočo pot k cilju.
