Spremeni sebe, spremeni svet

Po mnenju nekaterih dušeslovcev z največjo zanesljivostjo izvemo, kako bo kdo ravnal in se vedel v prihodnosti, če temeljito proučimo njegovo preteklost, kajti zelo verjetno je, da bo ponovil čustvene, miselne in vedenjske vzorce, ki jih je že vešč in vajen. Kar se Janezek nauči, to Janez ve, mar ne? Njegovo življenje se ponavlja, kakor je bilo, tako je, torej je najverjetneje, da tudi bo tako, kot je bilo.

In vendar, opozarjajo novodobni dušeslovci, vsak človek ima svobodno voljo, s tem vred pa tudi možnost, da se spremeni, opusti čustvene, miselne in vedenjske vzorce, ki mu ne služijo več, ustvari pa nove, drugačne. Svoje žitje in bitje še vedno utemeljuje na preteklosti, toda ne sprejema je kakor načrt za prihodnost – do nje je kritičen, proučuje, kaj bi lahko storil drugače, in potem to tudi stori, s čimer si v sedanjosti ustvari prihodnost, v kateri je manj vdanosti v usodo in bolečih ponovitev. Povedano drugače – spremeni se, s tem vred pa spreminja tudi svet, v katerem živi.

Po liniji 
najmanjšega upora

Ni človeka, ki ne bi na svoji koži čutil, kakor da nekaj v njem upravlja njegovo življenje. To nekaj ga prekaša oziroma se izmika njegovemu nadzoru, zaradi česar nevidnega upravljavca pripiše nečemu objektivnemu, omejenim zmožnostim telesa, denimo. Drži, če ste prišli na svet z rjavimi očmi, te ne bodo postale kar čez noč modre, toda, vsaj tako kažejo izsledki študij, če vam vid ali kateri drugi čut opeša in umanjka, se vam bodo bolj izostrili drugi; res je tudi, da po poškodbi nekega predela možganov naloge, ki ga je ta opravljal, čez čas zmorejo opravljati druga središča.

Vsak se po svoje pravzaprav trudi vesti in ravnati razumno – s čim manj moči, časa in volje poskuša doseči želeno. Ko se nauči, da ga neki vedenjski vzorec pripelje do cilja, ga tudi v prihodnosti uporablja kot šablono za to, kako naj kaj doseže. Čustvene, miselne in vedenjske vzorce med odraščanjem osvaja in utrjuje ali jih opušča glede na to, ali je zanje nagrajen ali ne, ali mu ti zmanjšajo nelagodje ali povečujejo lagodje.

V odrasli dobi ima na svojem trdem disku, če si lahko izposodimo prispodobo iz informacijske tehnologije, že ogromno programov, ki so mu služili v preteklosti (zanje je bil nagrajen), zaradi česar jih vedno znova vključi. Težava pa je, svarijo novodobni dušeslovci, ker pri takšnem pristopu pušča izjemno malo možnosti za spremembo. Čeprav se srečuje z nekimi povsem novimi izzivi in okoliščinami, jih obravnava, kot da so že znani, in samodejno vključi ustrezni »program«, šablono za soočanje z njimi. V nameri doseči čim več s čim manj se ne spreminja. Da bi mu bilo enako dobro, kot mu je (že bilo), ali vsaj, da mu ne bi bilo slabše, ravna in se vede, kot se je že, to pa ga v vedno spreminjajočem se svetu nujno pripelje v težave.

Življenje namreč slej ko prej izstavi račun za nespreminjanje in vdajanje v usodo. Vzemimo za primer, da so vas starši v otroštvu potešili s sladko-čokoladnim priboljškom. In res, prva pomoč je bila uspešna. Verjetno ste tudi v odraslosti v obdobju tesnobe nagnjeni k temu, da se zvedrite s koščkom ali dvema česa sladkega. Učinkuje, kratkoročno, dolgoročno pa ste s takšno šablono odpravljanja ene težave ustvarili nove – čezmerno težo, večje tveganje za marsikatero bolezen.

Vztrajati pri starem pomeni nezdravo obtičati, svet gre naprej, se spreminja, mi pa ne, zaradi česar je razkorak med tem, kakšen je v resnici svet, in tem, kako ga mi hočemo videti, da bi mu bili po vsej sili kos s starimi šablonami, čedalje večji. Namesto da bi s čim manj dosegli čim več, sčasoma dosežemo vedno manj, to pa ustvarja notranjo napetost, stres in nezadovoljstvo.

Kakor koli, vendar drugače

Najbrž se spomnite grškega mita o sirenah, ki so, sede na čereh, tako milo pele mornarjem, da se ti niso mogli upreti in so barko usmerili k njim in – nasedli. Tudi vdanost v usodo je enako zapeljiva in pogubna. Najučinkoviteje se ji upremo, svetujejo novodobni dušeslovci, če tisto moč, ki bi jo uporabili za to, da se trudimo spremenjeni svet, ga prilagoditi nespremenjenim šablonam, usmerimo v spreminjanje sebe.

Ker je od naših prepričanj odvisno, kako se bomo odzvali na neki izziv, nam je najlažje spremeniti čustvene, miselne in vedenjske vzorce, če spremenimo prepričanja, vsa postavimo na skupni temelj – sprememba je dobrodošla, je priložnost. Namesto različnih šablon, ki smo jih prej uporabljali za doseganje želenega, uporabimo eno samo – spremeni se.

Ne trudimo se več na vse kriplje ohranjati stanja, kakršno je (bilo), ampak sprejmemo spremembo (življenjskih okoliščin in izzivov), ki jih jemljemo kot dobrodošlo priložnost, da si ustvarimo prihodnost, drugačno od preteklosti. Namesto da bi najprej in predvsem videli vse, kar ogroža zdajšnje stanje – denimo, nam streže po zaslužku –, usmerimo pogled v to, katere priložnosti se nam ponujajo zaradi spremenjenega stanja – opustiti službo, s katero smo nezadovoljni, se pre- ali samozaposliti ipd. Spremembe niso več vir tesnobe, občutka, da smo nemočni potisnjeni v kot, ampak ustvarjalnega poleta – tega mi ni več treba, torej lahko nekaj novega.

Ko samospreminjanje postane šablona, nam je lažje ohraniti čuječnost na tukaj in zdaj, hkrati pa dojemati svet takšen, kot je, ne pa takšnega, kot bi ga hoteli videti, ga torej ukrojiti po svojih predstavah. Svet spet postane čudenja vreden – odkrivamo ga kot otrok, vselej na novo, zaradi česar v njem lažje opazimo možnosti za spremembo in rast, ki jih prej, ko smo ga hoteli kar zamrzniti, nismo videli, prav nasprotno, tesnobno smo buljili predvsem v vse, kar ga ogroža. Prav tako nismo več nagnjeni k temu, da se spoprimemo z nekim izzivom, kakor smo bili vajeni. Spoznamo namreč, da je okoliščina sicer podobna neki iz preteklosti, a se tudi zavedamo, da ni enaka, torej se lahko nanjo odzovemo drugače.

Nova naravnanost na spremembo nas osvobodi nezaželene preteklosti in nam da svobodo kovanja zaželene preteklosti. Ne, ne trdimo, da spremimo svoj življenjepis, ta je, kakršen je, toda s samospreminjanjem danes, v sedanjosti, za jutri ustvarjamo želeno preteklost. Opomnimo se: jutri bo danes včeraj. Bolj ko živimo tukaj in zdaj, manj smo sužnji starih navad (vzorcev in šablon), zaradi česar je tudi prihodnost polje dobrodošlih novih možnosti, ne tesnobna poljana v smislu nič več ne bo, kakor je bilo. Da, še vedno velja, da se svet spreminja, a poslej imamo možnost, da gremo v korak z njim, se spreminjamo, zaradi česar lahko spremembe v svetu prej vidimo kot dobrodošle možnosti, ne pa kot nezaželene grožnje, nevarnosti in omejitve.