Vzemimo za zgled, da živite z vedenjem in pričakovanjem nečesa neprijetnega. Nemara ste bolni, zdravnikovi obeti za vas niso povezani z okrevanjem, ampak s še več bolečinami, umskim in telesnim pešanjem. Morda je pred vami velik in tvegan podvig, če naredite le za pol koraka drugače, kakor bi bilo najboljše, je lahko usodno. Da, slabe stvari, tudi če ne vemo, da na nas čakajo za vogalom, se lahko zgodijo vsem. Kdor pa ve, da bo jutri zanesljivo slabše, kot je danes, mu je težko ne biti zaskrbljen.
In vendar – poglavitna težava skrbi o temnem jutri je, da že danes živite v njem, preden ste se sploh zbudili vanj, to pa pomeni, da je danes najmanj skažen, če ne kar izgubljen, razlagajo novodobni dušeslovci. Skrbi glede prihodnosti, s katerimi si najmanj grenimo sedanjost, je mogoče odpoditi, ne glede na vse (kar je oziroma še bo), tukaj in zdaj početi to, kar nam gre najbolje od rok in kar nam je v veselje. Kako?
Kakor je
Pred številnimi ljudmi so izzivi, za katere preprosto vedo, da se jim ne morejo ogniti, lahko se le po najboljših močeh spoprimejo z njimi, jih nekako prebrodijo. Skrbi, kako bodo (sploh) zmogli ali kaj bi lahko še stopnjevalo neprijetnosti, ne koristijo, načrtovanje o tem, kako naprej in koga prositi za pomoč, pa lahko zelo.
Kdor je zbolel, naj brez oklevanja obišče zdravnika, odkrije, kako je z njim, katere terapije so mu na voljo, da okreva ali si vsaj olajša bolečine in druge simptome. Poišče naj pomoč – od zdravnika, zdravilca, psihoterapevta, morda sotrpina z enako diagnozo, ki mu bo lažje svetoval, kako naj shaja z njo – zdaj in tukaj, ne pa, da utone v jadikovanje, kako mu je hudo in nič ne more narediti. Naj se čim bolj pouči o bolezni, ki ga pesti, o možnih razpletih in tudi, kako se lahko spoprime z izzivi, ki so bržkone pred njim.
Lažje mu bo sprejeti sedanjost, če se bo po kovanju načrtov – izbira zdravnika in terapije, včlanitev v društvo ljudi s podobnimi tegobami, posvet pri odvetniku, sestavljanje oporoke itn. – in pred njihovim uresničevanjem posvetil poslavljanju od vsega, kar je z boleznijo izgubil.
Na primer, nekdo, ki je bil v mladosti dober športnik, pozneje pa rekreativec, težko sprejme, da zaradi bolezni marsičesa ne zmore več narediti. Hoče zanikati resničnost, da ne more več planinariti ali celo opravljati preprostih gospodinjskih opravil. Napreza se na vso moč, nato pa je, ko mu spodleti, jezen nase in na bolezen. Ne preostane mu drugega, kakor da se sprejme in se ima rad takšnega, kot je. Učno lekcijo bo lažje opravil, če se poslovi od preteklega sebe, takšnega, kot je bil nekoč. Si prikliče v spomin, kako je bilo, ko je kakor za stavo tekel, osvajal gore, kako je bilo še pred nekaj leti, ko si je brez tresočih se rok zlahka nalil jutranjo kavo.
Naravno je, da je zaradi izgube jezen in žalosten, teh čustev ne poskuša zatreti, ampak si da duška, ne poskuša ustaviti solz, ko sprejema novo resničnost, telesne omejitve, a ob koncu ne pozabi opomniti se, kaj vse pa danes zmore – mogoče res ne more iti po stopnicah v 10. nadstropje, lahko pa se sprehodi do parka ali vrta, zalije rože, le sedi, jih opazuje in vonja, vseeno. Sprejemanje resničnosti ne pomeni, da ga jeza in žalost ne bosta več obiskali, ampak da si bo dovolil užiti toliko prijetnosti in radosti, kolikor jih največ more, ne pa, da še tistih priložnosti, ki se mu ponujajo, ne zagrabi, ker čas in moč, ki bi ju lahko namenil temu, potrati za brezkončno objokovanje vsega, kar je izgubil, kar je bilo in nikoli več ne bo, ali skrbi o tem, da bo še slabše.
Podobno kot ob izgubi zdravja naj bi ravnali tudi ob izgubi hiše, stanovanja, službe, prijateljstva idr. – poiskali naj bi pomoč, svetovalce in zaveznike, (od)žalovali za izgubljenim, a hkrati ne pozabili, kaj (še) imamo na voljo prav zdaj, kaj lahko s tem naredimo. Slišati je klišejsko, banalno, in vendar je nekaj na tem – ko življenje zapre vrata, odpre okno.
Vsak dan posebej
Z odvračanjem od (pre)zaskrbljenosti si ustvarjamo možnost, da se čim uspešneje spoprimemo s problemi, prihranimo čas, voljo in moč, ki bi jih sicer vložili v skrbi. Naloga je vse prej kakor preprosta, sploh če smo vajeni skrbeti o vsem in vseh, zahteva obilo potrpežljivosti, vztrajnosti in doslednosti. Sprva si lahko pomagamo tudi z berglo – začasno preusmerimo pozornost daleč od problema, gremo s prijatelji na kavo, preberemo knjigo, si ogledamo film ali počnemo kaj drugega, kar nas za nekaj časa odtegne od skrbi in nam omogoči, da si naberemo moči in voljo za spoprijemanje z njim – nato pa se postopno vrnemo k izzivom tukaj in zdaj.
Bližnjica do čuječnosti je pozornost na telo, najprej na dihanje, nato na čutne zaznave. Sedimo, ležimo, hodimo, vseeno, pozornost usmerimo v vsak vdih in izdih, potem v kakšni legi je telo, kje in kako se stika s podlago. Budno spremljamo zvoke, vonjave in podobe. Zavedamo se ptičjega žvrgolenja pod oknom, oddaljenega brnenja avtobusa, mehkega stika med blazinicami prstov in žametnimi hlačami, na katerih počivajo roke. Vonja po pomladi, koprenastega oblaka na nebu. Drsenja zraka skozi nosnici in naprej, olajšanja, ki sledi globokemu izdihu. Nato lahko naredimo korak naprej in se zavedamo solz, ki nam polzijo po licu, onih, ki smo jih nemara že potočili in jih ni več. Sape v pljučih. Nasmeha, ko uzremo metulja.
Sprva morda vajo čuječnosti, ki nam pomaga, da se vsaj za nekaj minut odtegnemo od problema in da zberemo moč in voljo rešiti ga, delamo mahanično, ne da bi se prav vživeli in res bili čuječi. Neprestano moramo vračati misli (pozornost), ki so nam zbezljale, k telesu, čutnim zaznavam okolja, čustvom in mislim, sčasoma pa ga zmoremo vzeti kot dobrodošel, poživljajoč predah. Ko si ga privoščimo, se vrnemo k sprejemanju resničnosti in tuhtanju, kako se lahko spoprimemo z njo, in, kakopak, tudi, kako si želimo.
Vprašali naj bi se, kako lahko živite tukaj in zdaj tako, da je za vas najboljše. Lahko se odločite, da se za nekaj časa skrijete pred vsemi – preživite nekaj dni ali tednov na osamljeni morski obali, zakaj pa ne –, lahko da živite, kakor ste do zdaj, če je to še mogoče. Vseeno je, kako se odločite, glavno je zavedati se več možnosti, izbrati katero izmed njih in jo uresničiti. Dejavno spoprijeti se s težavo je namreč za naše počutje in razpoloženje veliko boljše, tudi prijetneje, kot obsedeno, jalovo utapljanje v skrbeh.
Morda se vaša prezaskrbljenost ne vrti okoli velikih tveganj in nevarnosti, toda zaradi tega niso dvomi in bojazni o negotovi prihodnosti nič manj boleči. Ne obsojajte se, če vas zelo tarejo malenkostne skrbi, denimo, kako bo minil obisk zobozdravnika, kako se boste znašli v trgovini onkraj meje, ker ne govorite tujega jezika, itn. Vsak je kdaj zaskrbljen, posebno če se mu več neprijetnosti zvrsti v nizu oziroma je postavljen pred odločitev, pri čemer nobena ni dobra, kvečjemu je pred izbiro manjšega zla. V hudi kaši pa smo, ko je zaskrbljenost vse, kar zmoremo v zvezi z nečim narediti. To je tako, kot da bi vzeli v roke kladivo in se z njim udarili po prstu, ker da bo takšno ravnanje odpravilo glavobol. Ne bo ga, bo pa dalo nov razlog za skrb.