Spil in se zgrudil

Alkimija Daljnega vzhoda ima tri izvire, ki so se počasi stapljali v eno vedo. Prvi je farmacevtsko-botanično izročilo, v katerem so davni učenjaki poskušali iz rastlin in njihovih izvlečkov pripraviti napitek nesmrtnosti, drugi je metalurško-kemijsko izročilo, v katerem je šlo iz roda v rod vedenje o tem, kako pridobivati kovine iz rudnin, jih predelovati, a tudi želja iz neplemenitih pridobiti zlato, tretje je iatrokemijsko izročilo, katerega namen je bilo zdraviti bolezni z različnimi snovmi, ne le tistimi rastlinskega izvora.

Čarovnikom, fang ši (shi), je bila dolgoživost, ohranjanje mladostne čilosti tudi v starosti, oziroma doseganje nesmrtnosti glavni cilj, avrifikacija, pridobivanje zlata pa je bila ena izmed glavnih poti, po kateri naj bi jo dosegli. Alkimist Liu An je pisal o rastlinah, ki pomlajujejo, čarovnik Li Shaojun pa je cesarju obljubil nesmrtnost, če bo jedel in pil iz zlatih posod, pri čemer je zlato zanje pridobljeno iz rumenice, minerala, ki ga danes imenujemo cinabarit. V obdobju dinastij Zhou, Qin in starejše dinastije Han, ki so vladale od petega do prvega stoletja pred našim štetjem, se je pisalo o »iskanju« sredstev za doseganje nesmrtnosti, v obdobju mlajše dinastije Han, od 1. do 3. stoletja, pa o »uspešnih pretvorbah«, ki so bili nujni koraki v procesu varjenja življenjskega eliksirja. Iz tega obdobja se je do danes ohranilo tudi več del tedanjih alkimistov, predvsem Wei Boyanga, ki ga sodobniki imenujejo tudi oče kitajske alkimije.

Prispodobe in namigi

Po zgodovinskih virih naj bi se Wei Boyang rodil v premožni in ugledni družini, v kateri je bilo več dvornih uradnikov in šamanov, živel pa naj bi med letoma 100 in 170. Njegovo življenje in delo je opisano v knjigi Življenja slavnih nesmrtnikov. Zavrnil je cesarjevo ponudbo, da bi pri njem na dvoru delal kakor uradnik. Malo mu je bilo mar za moč in čast, tudi za slavo in bogastvo. Njegovo ključno delo je Can Tong Qi, ki ga je spisal okoli leta 142, naslov pa bi lahko prevedli kakor O sorodnem in skladnem. Vanj je pisec vključil Knjigo premen, daoizem in alkimijo, zaradi česar se je dela oprijelo tudi ime Sorodnost treh. Najstarejši ohranjeni primerek te knjige je bil natisnjen v 16. stoletju v obdobju dinastije Ming, ko je bilo delo na Kitajskem tudi najbolj priljubljeno in iskano. Ker je pisec vanj vključil veliko prispodob in opisov, ki silno zavito, prikrito merijo na kaj, je težko izluščiti, pa ne le zahodnim strokovnjakom, ampak tudi kitajskim, kaj je pravzaprav želel povedati.

Predvsem se je ravnal po Knjigi premen. Izpostavil je, da je uspeh priprave eliksirja odvisen od tega, ali bo alkimist izbral pravi čas za postopek, in še, ali bo sestavine ravno prav močno in dolgo grel in hladil. Najprej mora dan in noč postopno greti, nato pa enako potrpežljivo hladiti, pri obeh procesih je bilo treba ravnati po 12 heksagramih Knjige premen. Opisal je celo daljši postopek gretja in hlajenja, ki se je ravnal po luninih menah. Po Wei Boyangu je mogoče uspešno spreminjati podobne tvarine: te se zlahka spajajo s podobnimi – to načelo zasledimo tudi pri grških filozofih in aleksandrijskih kemikih. Iz zrna zraste žito, iz jajca piščanec. Ker je v rumenici velik delež kovin (tudi počel), je po davnem alkimistu najbolj naravno, da iz nje pridobivamo živo srebro.

Wei Boyang je vplival na več rodov alkimistov – utrl jim je pot, a jim tudi metal polena pod noge, kajti po eni strani je pisal tako zavito, hoteč ohraniti skrivno znanje samo za izbrance, da ga je bilo kaj lahko mogoče narobe razumeti, povrhu pa jim je svetoval opravljati poskuse zgolj z živim srebrom, svincem in žveplom, zaradi česar se je marsikateri nadobudni alkimist zastrupil in zvrnil v prerani grob.

Učitelj, učenci in pes

Zgodba o Wei Boyangu bi bila nepopolna, če ne bi predstavili pripovedi Shen Xian Zhuan iz knjige Življenja slavnih nesmrtnikov, ki je bila prvič prevedena v angleški jezik šele v prvi polovici 20. stoletja. Tako se zapleta in razpleta:

Wei Boyang je s tremi učenci in psom odšel v gore, kjer se je namenil zvariti eliksir nesmrtnosti (dan) in ga zaužiti. Ko je bil ta pripravljen, je enemu izmed učencev dejal: »Dan je nared in dal ga bom psu, da ga poskusi. Če bo pes vzletel, ko ga bo pojedel, potem je varno, da ga pojemo tudi mi.« Kosmatinec je snedel dan in se nemudoma mrtev zgrudil.

Ko je učitelj to videl, je rekel: »Najbolj smo se bali, da ne bomo mogli narediti dana. Zdaj smo ga naredili in pes je zaradi njega poginil. To ni ubrano z božjo voljo. Če ga bomo tudi mi zaužili, bomo najbrž končali, kakor je pes. Kaj naj storimo?« Eden izmed učencev je vprašal: »Mojster, ali bi ga ti vzel?« Wei Boyang je odvrnil: »Opustil sem posvetni svet in odšel v gore. Raje bom umrl, kakor da živim v sramoti, ker mi po toliko odrekanja in truda ni uspelo zvariti daa nesmrtnosti. Če ne umrem, bo to priznanje za vse nas.« Wei pogoltne požirek dana in v trenutku izpusti dušo.

Ko se je to zgodilo, so se učenci spogledali in modrovali: »Zvarili smo dan, da bi dolgo živeli, postali nesmrtni. Če ga zaužijemo, bomo umrli. Kaj naj storimo?« Eden izmed njih, ki je bil najbolj zvest učitelju, je z besedami: »Moj mojster je bil moder in je vedel, kaj dela, ne bi kar tako umrl,« na jezik dal požirek dana in se mrtev zgrudil. Preostala dva sta se strinjala: »Naredili smo dan, ker smo hoteli dolgo živeti. Ker naju bo zaužitje dana pokopalo, lahko to preskočiva in še naprej živiva, vsaj nekaj desetletij.« Bila sta prepričana, da eliksir, ki naj bi prinesel večno življenje, ubija, zaradi česar sta se strinjala, da je bolje, če ga ne vzameta. Spustila sta se z gore v bližnjo vas, kjer sta hotela urediti vse potrebno za pogreb preminulih.

Ko sta učenca odšla, je Wei Boyang skočil pokonci, vzel dan iz svojih ust in ga nekaj položil v usta učenca, ki ga je tudi zaužil, in v gobec psa. Ni minilo prav dolgo časa, ko sta tudi učenec in kosmatinec oživela. Učitelj, učenec in pes so se vzpeli v nebo. Na poti v nesmrtnost so srečali moškega, ki je v gorah sekal drva. Učitelj in učenec sta mu povedala, kaj se je zgodilo, in ga prosila, naj to pove učencema, ki dana nista hotela vzeti. Ko sta iz drvarjevih ust slišala, kako krepko sta se zmotila, ko sta dvomila o učiteljevem znanju, sta bila hudo žalostna in jezna sama nase, ker se jima je nesmrtnost zaradi nejevere za las izmuznila iz rok.