Sorodniki, ki si jih izberemo

Za prijatelje si pogosto izbiramo sorodne duše, vendar to nemara velja celo bolj dobesedno, kakor si mislimo. Ameriška znanstvenika sta namreč nedavno objavila izsledke svoje raziskave, ki je postregla s precej zanimivim odkritjem: genoma dveh prijateljev sta si bolj podobna kot tista dveh neznancev, kar napeljuje na domnevo, da si po nekem neznanem ključu izbiramo prijatelje, katerih dedni zapis nam je sorodnejši. »Vaši prijatelji vam niso podobni le navzven, marveč so vam sorodni tudi genetsko,« trdi Nicholas Christakis, eden izmed soavtorjev študije.

Skrita podobnost

James Fowler, profesor medicinske genetike s kalifornijske univerze v San Diegu, in njegov kolega Christakis, profesor sociologije in evolucijske biologije z Univerze Yale, sta pod drobnogled vzela podatke o skoraj dva tisoč ljudeh, prebivalcih majhnega ameriškega mesta Framingham v Massachusettsu, ki so udeleženci dolgoročne študije o dejavnikih tveganja za razvoj bolezni srca in ožilja. Poleg vzorcev deoksiribonukleinske kisline (DNK) so jima bili na voljo tudi osebni podatki o prijateljskih vezeh prostovoljcev.

Na podlagi tega sta izbrala na stotine parov, ki so bili prijatelji, in parov neznancev ter proučila na tisoče genetskih markerjev, značilnih kratkih delov DNK, ki se razlikujejo od človeka do človeka. S to analizo sta odkrila, da je DNK dveh prijateljev za slab odstotek sorodnejši kot DNK dveh neznancev. Sliši se neznatno, toda ni, kajti je na ravni genetske sorodnosti med bratranci v četrtem kolenu, opozarjata raziskovalca. »Večina ljudi sploh ne pozna bratrancev v četrtem kolenu! A kljub temu smo nekako sposobni med množico ljudi za prijatelje vzeti prav ljudi, ki so nam tako sorodni,« se čudi profesor Christakis.

Ta sorodnost velja za celoten genom, razlaga Fowler, sta pa avtorja študije odkrila še, da imajo prijatelji najpogosteje sorodne gene, ki vplivajo na čut voha, po drugi strani pa imajo najmanj sorodne gene, ki so odgovorni za imunski sistem. Po njunem ima genetska sorodnost prijateljev evolucijske korenine, saj naj bi v preteklosti pripomogla k preživetju. Raziskovalca opozarjata še na odkritje, da so geni, ki so sorodnejši pri prijateljih, tudi tisti, ki se razvijajo hitreje od drugih. Domnevata, da to pomaga razložiti, zakaj se je človeška evolucija pospešila v zadnjih 30.000 letih – ker se je takrat vanjo vključilo tudi družbeno okolje. Zdi se, da naše telesno dobro ni odvisno zgolj od našega lastnega dednega sestava, ampak tudi od tistega naših prijateljev, razlagata.

Gliha vkup štriha

Bolj kot pripadniki katere koli druge živalske vrste ljudje tkemo družabne vezi s tistimi, ki niso ne sorodniki ne spolni partnerji, in te nas najpogosteje vežejo z ljudmi, ki so nam podobni, pišeta avtorja raziskave v znanstvenem članku. A na vprašanje, kako pri izbiri prijateljev zaznamo, morda kar izvohamo gensko sorodnost, ponujata precej meglene domneve.

Morda se ljudje s podobnim tipom postave ali barve las, ki sta zunanja znaka večje genske sorodnosti, udobneje počutijo v družbi drug drugega in prej stkejo prijateljstvo. Ali pa nekaterim, ki imajo bolj podoben dedni zapis in na primer sorodnejše gene za voh, zaradi tega bolj diši kava, zato se zbirajo v kavarnah in tam spoznajo podobno vohajoče prijatelje. Morda podatke o genetski skladnosti prenašajo feromoni v znoju in tako ljudi, ki so nam bolj všeč, dobesedno zavonjamo. Podobnost naj bi bila pomembno vodilo pri izbiri prijateljev, kar se sklada tudi z ugotovitvami socialne psihologije, ki to poudarja kakor enega izmed petih najpomembnejših dejavnikov medsebojne prijateljske privlačnosti. Poglejmo si še druge; prvi je fizična bližina, ki je pogoj, da se lahko znanstvo sploh razvije v prijateljstvo. Večina prijateljev živi blizu nas ali pa so živeli tam takrat, ko smo prvič navezali stik z njimi.

Drugi dejavnik so miselne asociacije – naš vtis o nekom, ki smo ga ravno srečali, je močno odvisen od našega trenutnega počutja. Če koga spoznamo v prijetnih okoliščinah, se nam bo verjetneje zdel tudi sam prijeten, če pa v neugodnih, nam najbrž ne bo tako všečen.

Tretji dejavnik je že omenjena podobnost, saj nas kljub ljudski modrosti, češ da se nasprotja privlačijo, praviloma bolj pritegnejo ljudje, ki so nam podobni v vseh temeljnih vidikih, kot sta značaj in pogled na svet.

Četrti dejavnik je vračanje všečnosti, preprosto so nam bolj všeč ljudje, ki smo jim tudi mi dopadljivi. Zadnji dejavnik, ki ga radi spregledamo, je telesna privlačnost. Čeprav pri izbiri prijatelja ni tako pomembna kot pri izbiri spolnega partnerja, smo vseeno bolj nagnjeni k navezovanju, ohranjanju in poglabljanju stika z ljudmi, ki ustrezajo našim idealom privlačnosti. Nekdo, denimo, ki pri sebi in bližnjih zagovarja vitkost, se bo težko navdušeno družil z ljudmi z bolestno preobilno postavo.

S ščepcem soli

Če je laična javnost študijo ameriških raziskovalcev sprejela z osuplim navdušenjem, pa je na več dvomov naletela med strokovnjaki. Kritik Evan Charney z Univerze Duke opozarja, da glede na geografsko omejenost vzorca obstaja možnost, da so marsikateri izmed proučevanih prijateljev iz Framinghama tudi v resnici v krvnem sorodstvu, čeravno se tega ne zavedajo, kar, seve, izkrivlja rezultate. Statistik in genetik dr. Rory Bowden pa se sprašuje, ali so njune metode upoštevale vplive na prijateljstvo, kot je denimo pripadnost isti verski skupnosti, kar lahko odseva razlike v izvoru prebivalstva iz določenega dela Evrope, tudi to je namreč lahko vzrok večje podobnosti dednega materiala.