Po slovanskem izročilu je sonce vir življenja, svetlobe in toplote. Med staroruskimi poganskimi bogovi so imeli sončno naravo Hors, Dažbog in Svarog. V krščanskih pridigah zoper poganstvu so ogenj pogosto imenovali Svarožič, torej Svarogov sin, Dažboga pa so enačili s soncem in so ga prav tako imenovali Svarogov sin. Staroruski pridigarji so pozivali ljudi, naj sonca in ognja ne poveličujejo kot boga. V pridigi o tem, kako se poganski, nekrščeni ljudje klanjajo idolom, pojasnjujejo poveličevanje nebeškega ognja – sonca. A prav iz teh pridig zmoremo izluščiti, kaj je sonce nekdaj pomenilo ljudem. Njemu posvečene molitve so bile tudi prošnje za dobro letino, za ugodno vreme med zorenjem žita in drugih poljščin. K njemu so se obračali na pomoč za trdno zdravje, a tudi čilost svoje živine in drobnice.
V staroruskih pripovedih in epskih pesmih je sonce tudi simbolično povezano s tuzemskimi vladarji. Knezu Vladimirju, denimo, je v eni izmed njih pridano drugo ime, Prekrasno Sončece, v pesmih in žalostinkah iz 19. stoletja pa se je sonce drugače vtkalo v ljudsko predstavo. Opis svetlo ali lepo sonce se je nanašalo na pokojne sorodnike in druge, ki so že spustili dušo, a so se jih živi še vedno spominjali z naklonjenostjo in ljubeznijo.
V ljudskih običajih soncu pravijo tudi sijajno, lepo, svetlo, sveto, dobro in čisto. Marsikje so prisegali nanj ali ga omenjali v kletvicah. V raznih virih se pojavlja kot razumno, popolno bitje, ki ponazarja božanstvo ali izpolnjuje božjo voljo. V ljudskih predstavah se sonce pojavlja tudi kot božji obraz ali oko oziroma okno, skozi katero bog gleda na zemljo. Po ukrajinski veri je sonce kolo na vozu, s katerim se po nebu prevaža sveti Elija, po drugi različici pa ga na svojih krilih nosijo angeli.
Slovani so verjeli, da sonce podnevi opazuje, kaj delajo ljudje, zvečer pa o tem poroča bogu. Opoldne in preden zaide sonce upočasni svoj tek in počiva. Po legendi naj bi se sonce takrat, ko so Kristusa pribili na križ, od žalosti ustavilo na nebu in tri dni ni zašlo. Ko je na velikonočno jutro vzšlo, je plesalo v raznih barvah od veselja, da je Kristus vstal od mrtvih, na janezovo pa se je kopalo v vodi.
Božje oko
V ljudskem izročilu sonce pooseblja žensko in moško bitje. V bajkah živi tam, kjer se stikata zemlja in nebo, ima mater in sestro, pri ljudeh pa si izbere ženo. Po neki pripovedi je šel človek k soncu in ga vprašal, zakaj zjutraj vzide veselo, zvečer pa zahaja žalostno in temno. V ruski bajki da starec svojo hčer Soncu, Mesecu in Krokarju. Da bi Sonce nahranilo starca, ki je prišel v goste, na sebi speče palačinke. Pri južnih Slovanih so pogoste pesmi o poroki med Soncem in Mesecem. V izštevankah in prigodnicah, ki so jih otroci ponavljali, da bi na primer nehalo deževati, omenjajo njegove otroke: »Sončece vedro, poglej skozi okno! Tvoji otroci jočejo in po klopi skačejo!«
V ruskih pesmih in ugankah je sonce upodobljeno kot dekle: »Lepo dekle se gleda v ogledalo!« V ukrajinskih božičnih pesmih gospodarja hiše primerjajo z mesecem, njegovo ženo s soncem, otroke pa z zvezdami. V beloruskih svatbenih pesmih je mesec moški, sonce pa ženska. V pesmi dekle pravi: »Moja mati je prekrasno sonce, moj oče svetli mesec, moji bratje so drobne zvezdice, sestre pa bele zorice.«
Spoštovanje sonca se pojavlja tudi v mnogo prepovedih in pravilih. Ko je človek kar koli počel, tudi med delom na polju, ni bilo prav, če je soncu obračal hrbet. Po drugi strani se je bilo treba med opravljanjem majhne in velike potrebe tako znajti, da sonce človeka ni moglo videti. Strogo je bilo prepovedano pljuvati proti soncu, kdor bi se pregrešil zoper to pravilo, bi tvegal, da bo na svetu zavladala tema. Niti s prstom ni dovoljeno kazati nanj. Po sončnem zahodu ljudje niso smeli ničesar dati iz hiše na posodo, še posebno ne ognja, da jih sreča in bogastvo ne bi zapustila. Po sončnem zahodu se ni smelo mesiti novega kruha niti metati proč smeti, kajti tudi to bi bilo izzivanje nesreče.
V obredih, ljudski folklori in umetnosti so bili simboli sonca tudi kolo, zlato, ogenj, sokol, konj, jelen, človeško oko in podobno. Pogosto so sončni simboli krasili ženska oblačila, na primer krog, križ v krogu, kolo, rozeta in drugi. Pojavljajo se tudi v ornamentih ljudskih oblačil in drugih tkanin, rezbarijah ali predmetih za predenje in tkanje.