Ko odrastemo, si navadno pozabimo zastavljati vprašanja o vsakdanjih rečeh, seveda, ko pa je naše obdobje zakajčka že daleč za nami. No, morda nas k dramljenju čudenja in zbiranja podatkov o nečem, kar je vsem pred očmi, vendar skoraj nikomur več ne pritegne pozornosti, vnovič spodbudijo potomci v letih zakajčka, in tedaj se lahko zalotimo, da jim pravzaprav marsičesa ne znamo (več) pojasniti. Recimo, še veste, kako nastajajo oblaki in megla?
Vlaga, ne para
Kdor je imel v otroških letih navado leči vznak na travnik in opazovati, kako čez nebesni svod drsijo oblaki, ali pa odkrivati podobnost med oblaki in gradovi, vitezi ali čarovnicami ali drugimi bitji, je bržkone bolj naklonjen temu, da tudi v odrasli dobi ne gleda v nebo samo tedaj, ko želi preveriti, ali naj s seboj vzame dežnik. No, podobno so ravnali tudi v antiki, kjer pa je bilo motrenje neba silno pomembno opravilo, pa ne, ker bi poskušali napovedovati vreme, ampak kar dogodke. Vedeževalci so namreč iz podob, ki so jih uzrli v oblakih,
odstirali prihodnost. Že to, da je nekomu neki oblak, ki je spominjal na nekaj, sploh pritegnil pozornost, je bilo pomenljivo. Prav temu človeku je bilo znamenje o tem, kaj se mu bo zgodilo v bližnji prihodnosti.
In kako nastanejo oblaki? Ko se topel zrak, ta je, seve, lažji od hladnega, vzdiguje od tal, se postopno ohlaja, v ozračju pa nastajajo zelo drobne kapljice vlage in ne pare, kakor nekateri zmotno domnevajo. Kapljice se zbirajo okoli drobnih delcev prahu, zemlje in nesnage, ki so vedno v ozračju in jih imenujemo kondenzacijska jedra. Ko se kapljice združujejo, sestavljajo oblake. Ti so lahko različnih oblik, glede na to, kakšnega tipa so, jih delimo v kumuluse ali kopaste oblake, ciruse ali perjaste oblake, stratuse ali plastovite oblake in nimbuse ali deževne oblake. Takšno klasifikacijo je v začetku 19. stoletja utemeljil Anglež Luke Howard, v veljavi pa je še danes. Glede na to, v kateri plasti ozračja so posamezni oblaki, jim dajemo predpono strato-, alto- in ciro-, prva pomeni nižjo, druga srednjo in zadnja zgornjo plast oblakov.
Oblaki imajo lahko v premeru do deset kilometrov. Če bi jih lahko izželi, bi se iz njih pocedilo tudi do pol milijona ton vode. In kako začne deževati? Pri višjih temperaturah se kapljice okoli kondenzacijskih jeder v oblakih združujejo, dokler ne postanejo dovolj velike, da zaradi sile težnosti kot kapljica dežja padejo na tla. Pri nizkih temperaturah se te kapljice spremenijo v kristale ledu, ki se lepijo drug na drugega. Ko so dovolj veliki in težki, zaradi sile težnosti začnejo padati proti tlom, pristali bodo kot snežinka ali toča. Če pa so se med potjo dovolj segreli in stopili, padejo kot dežna kaplja.
Pa še to: vas zanima, kakšno bo jutri vreme? Opazujte večerno zarjo. Če je ta močna in rdečkasto obarvana, to pomeni, da so visoko ležeče plasti oblakov osvetlili žarki sonca, ki je pravkar zašlo. Tedaj v nižjih plasteh ni deževnih oblakov, povrhu se tudi z zahoda, od koder običajno prihaja vreme, v bližnji prihodnosti ni bati večjih oblakov, kajti sicer sončni žarki od tam ne bi mogli neovirano priti do gledalca. Sklep? Močna večerna zarja naznanja, da bo jutri lep sončen dan.
Megla
Nekaterim je megla silno skrivnosten, kar romantičen naraven pojav, drugim nebodijetreba, ki lahko v prometu povzroči kopico težav. O njej je irski pisatelj Oscar Wilde (1854–1900) modroval: »Privlači nas negotovost. V megli je vse videti lepo.« In kako nastane?
Na jesen, ko noči postanejo bolj sveže in se tla začnejo počasi hladiti, se pogosto pojavi megla. Čez dan, ko sije sonce, se zrak ogreje, a ostaja v primerjavi s tlemi še vedno precej hladen. Ogreti zrak lahko nosi veliko več vlage od hladnega. Ko sonce zaide, se zrak pri
hladnih tleh hitro hladi in veliko vlage v zraku postane vidne – to je megla. Posebno v vedrih nočeh se zrak pri tleh tako ohladi, da se vlaga v njem sprime v kapljice. Povedano drugače – megla je neka vrsta oblak, ki nastane blizu tal zmeraj, kadar topel in vlažen zrak pride v stik s hladnim okoljem. O nastanku priča tudi poimenovanje tega naravnega pojava v nekaterih jezikih. Nemška beseda za meglo, nebel, denimo, izvira iz grške besede nephele, ki pomeni oblak.
V hladnih zimskih dneh megla nastaja tudi pred našimi usti, ko izdihnemo topel in vlažen zrak, ta pa se ob stiku s hladnim iz ozračja hitro hladi, vlaga v njem postane vidna.
Megla lahko nastane tudi v bližini rek in jezer, in to tedaj, ko je voda v njih še razmeroma topla, zrak nad njimi pa je že precej hladen. Ta hladen in razmeroma suh zrak se tik nad vodno gladino ogreva, črpa vlago iz vode in se vzpenja. Višje ko je, bolj se hladi, ker prihaja v stik s hladnejšim ozračjem. Ko se topel zrak, obogaten z vlago, ohlaja, postanejo kapljice vode vidne, nastane megla.
Poznamo tudi meglo kot posebni učinek na glasbenih in gledaliških odrih in prizoriščih snemanja filmov. Umetna megla nima nič opraviti z vlago v zraku, nastane namreč tako, da posebne naprave v zrak skozi majhne šobe brizgajo vroče olje. Kapljice olja, ki letijo skozi zrak, so, ko jih ravno prav osvetlijo z žarometi, videti kakor prava megla.
Mavrica
Morda ste bili pozorni na to, da je mogoče mavrico na nebu opaziti zgolj tedaj, ko sta izpolnjena dva pogoja: dežuje in sonce je razmeroma nizko na nebu. Bela sončna svetloba se namreč lomi v več barv samo, ko potuje skozi dežno kapljico, povrhu pa lahko te opazimo le tedaj, ko je kot med nami, torej opazovalci, kapljico vode in sončnimi žarki natančno 40 stopinj. Če je sonce više na nebu, tudi pri deževnem vremenu mavrice ne opazimo, saj je kot med nami, kapljicami dežja in sončnimi žarki prevelik, da bi zmogli opazovati igro lomljenja svetlobe.
