Sreča sama po sebi, kakopak, ni slepilo. Se pa slepimo s predstavami o neki namišljeni sreči. Za tako sanjarjenje, postavljanje gradov v oblakih, navadno plačujemo visoko ceno. Naše želje se namreč neprestano razbijajo na čereh »surove« stvarnosti. Dokler ne spoznamo, osvetljujejo novodobni dušeslovci, da je sreča eno, naše sanje o njej pa nekaj čisto drugega, doživljamo brodolome. Do zdaj smo osvetlili, kako se o sebi in svetu slepimo v otroštvu in mladostništvu, predstavili smo pravljice za odrasle, tokrat vas seznanjamo z bujenjem iz sna, nadaljevanje pa bomo sklenili z navodili, kako naj se znebimo okovov iluzij ter res zaživimo svobodno in srečno.
Hočemo verjeti, torej verjamemo
Hkrati verjamemo in ne verjamemo, da se bo pravljica o sreči, ki nam jo prodajajo množični mediji (in oglaševalci), izpolnila tudi nam. Napetost med »mogoče« in »nemogoče« v nas ustvarja prave drame, ki jih izpolnjujemo s čustvi, domišljijskimi doživljanji in strastmi. Tudi če se naša zavest trudi razčarati nas in na pomoč pokliče zdravi razum, je nemočna. Ko je namreč neka predstava do zadnjega kotička izpolnjena s čustvi, bo razum vedno potegnil kratko, kajti mi vendar hočemo verjeti, da nam je sreča dosegljiva.
Vse se je začelo z mislijo, ki smo jo v otroštvu večkrat slišali. Za devetimi gorami in za devetimi vodami živi strašni zmaj; kdor ga pobije, dobi za nagrado princeso za ženo, zaklad in grad, v katerem bosta živela srečno do konca svojih dni. V odrasli dobi imamo kompleksnejše sanje, te se tako trdno in globoko zrastejo z nami, da hkrati koprnimo po strastni ljubezni in spokojnem družinskem gnezdu, po drznih pustolovščinah in mirnem življenju, po zvezdniškem življenju vsem na očeh in življenju v idili odmaknjenih krajev, po ogromnem bogastvu in tem, da imamo ravno dovolj.
Pri tej kopici sanj se leva možganska polovica do onemoglosti napreza najti dokaze v prid norostim desne, in, kar je prav neverjetno, najde jih. Sklicuje se na tuje izkušnje, ki jih nikoli nismo bili deležni. Res verjamemo, da nekje živijo srečni in uspešni. Pri takšnem dokazovanju nas prav nič ne moti, da pravzaprav o teh ljudeh nič ne vemo. Neuspešnemu in manj uspešnemu sleherniku se niti svita ne, s kakšnimi problemi in nesrečami se sooča uspešnež. So ljudje, s katerimi se tako radi primerjamo, res popolnoma srečni? Izkušnje psihoterapevtov – če bi bilo drugače, ne bi imeli strank – pričajo, da to ne drži.
Navidezno je sreča prav blizu, čaka nas takoj za vogalom, zaleže, da zavijemo okoli pravega in – tam nam pade sekira v med. Živimo v njenem pričakovanju, slikamo si jo v domišljiji, trdno smo prepričani, ko se nam zgodi še to ali ono, preprosto ne bomo mogli biti več nesrečni, kot smo zdaj. Toda takšen sklep je velika napaka.
Raz(o)čaranje
Če naj se otresemo okov slepil o sreči, naj bi spoznali, da sreča najverjetneje ni to, kar nam je videti, da je. Ali vsaj ne za nas. Vzemimo, da sanjarimo o uspešni karieri. Vse lepo in prav, a takšna prinaša tudi ogromno odgovornosti za vse zaposlene, ki so nam podrejeni. Mar smo, upoštevajoč svojo naravo, sploh pripravljeni in voljni urediti pisano paleto medčloveških odnosov v velikem podjetju? Radi delamo samostojno, a težko nam je druge spodbuditi k temu, da opravljajo naloge, rešujejo probleme, nočemo se vpletati v spore med ljudmi, niti se ne počutimo poklicane za diplomate, ki bodo igraje zgladili spor. Pravzaprav ne želimo biti odgovorni za to, kar počnejo drugi.
Če torej izpolnimo sanje o uspešni karieri, se obsodimo na silne težave. Najprej bomo porabili ogromno moči, časa in volje vložiti v vzpenjanje po karierni lestvici, ko bomo, končno, priplezali na vrh, pa bomo spoznali, da nam velika odgovornost ne prija. Šele tedaj nas razmere prisilijo sneti rožnata očala: sreča, ki se nam je nasmihala, ko smo nanjo »zrli od spodaj«, je bila iluzija.
Vzemimo še en primer. Videti nam je, da se bodo vse naše težave razblinile, ko bomo obogateli. Prav, toda več denarja zahteva tudi, da več časa, volje in moči usmerimo v služenje. Veliko denarja pomeni tudi braniti ga pred vsemi drugimi, ki bi ga hoteli imeti več, ter, seve, zaslužiti na naš račun. Bogastvo je odgovornost – gradove na zemlji je treba vzdrževati, tudi to stane. No, in potem se od neznano kod pojavijo še bližnji in daljni sorodniki, znanci, ki jim je ljubše skrajšati si pot do svoje sreče prek nas.
Naj obogatimo z delom ali srečelovom – bogastvo nam najprej godi, končno si izpolnimo majhne in velike želje, deležni smo pozornosti, ljudje se kar sami ponujajo, da nas razbremenijo vseh odgovornosti, pomagajo porabiti denar tako, da bi bili mi in oni še bolj srečni. Sčasoma se nam začnejo vzbujati dvomi, da pravzaprav on(a), (oni), nima rad nas, ampak naš denar. Sum preraste v preganjavico, zaradi katere druge kar naprej preverjamo, kaj jim v resnici pomenimo. Odnosi se skrhajo, partner(ica), celo otroci, odidejo, s seboj, seve, odnesejo zajeten kos našega »krvavo prisluženega« denarja. Ostanemo sami, prepričani, da so vsi ljudje najprej in predvsem koristoljubni izkoriščevalci. Godrnjavi in cinični se obsodimo na nezdravo osamljenost. Hm, tudi to je iluzija, mar ne?
Slepi za drugo plat
Ohranjanje dosežene sreče prinaša odgovornost varovati in negovati jo kakor nebogljenega otroka, skratka skrbeti zanjo, sicer ostanemo praznih rok. Iz sanjarij o veliki sreči dosledno izpuščamo prizore o odgovornosti.
Ne verjamete? Kaj se zgodi, ko otrok – naposled! – pregovori starše, naj mu kupijo psa. Da bi mu izpolnili željo, je pripravljen obljubiti in narediti prav vse, kar se od njega zahteva. In res, sreči sprva ni videti ne konca ne kraja, najboljša prijatelja sta nerazdružljiva. Prvič in morda niti desetič še ni godrnjanja, ko starši opozorijo, da je treba »najboljšega prijatelja« peljati na sprehod, naposled pa je. Tudi kakce pobirati za njim ni prijetno. Še manj vsak dan nahraniti ga, napojiti in kdaj okopati ...
Je otrok vedel, koliko moči, truda in časa mu bo vzel njegov »prijatelj«? Najbrž je, kajti starši so vložili ure v razlago o odgovornosti, ki jo skrb za žival prinaša, hoteč odvrniti ga od želje, a zaman. Ko se namreč leva možganska polovica napreza izpolniti sanje, ki so se utrnile v desni, je njena logika sprta z zdravim razumom. Dokler se otroku želja ne izpolni, je pripravljen obljubiti vse, a takoj, ko je cilj dosežen, obljube izpuhtijo.
Da, toda mi vendar nismo več otroci, ali pač? Da in ne, kajti, ko gre za izpolnitev želja, se vedemo enako kot otroci. Ko nekaj hočemo, smo pripravljeni na vse, hkrati pa smo slepi za morebitne manj prijetne plati izpolnitve koprnenja.
Ona se zaljubi v pustolovskega moškega, naredi vse, da ga čim bolj naveže nase, se z njim celo poroči. Toda na take moške se navadno ni mogoče zanesti, vajeni so, da se svet vrti okoli njih. Je pripravljena ga preživljati, skrbeti za dom in otroke, medtem ko se on potepa po svetu, pogledati proč, ko je skušnjava zanj prevelika in skoči čez plot? Enako velja zanj, ki sanja o njej. Klati ji zvezde z neba, celo zaobljubi se ji. Žena izgublja angelski obstret, dobiva pa demonski žar v očeh. Zahteva pozornost, podporo, pravice, delitev odgovornosti za dom in družino. Mar je to izpolnitev njegovih sanj? Nikakor ne. Ali je vsaj njegova žena srečna? Hja, nesreča nikoli ne pride sama ... Sanje se znova razblinijo na čereh stvarnosti.
