Če torej kdo sodelavcu privošči prometno nesrečo, ker bo zaradi tega najbrž on napredoval v službi, ne pa kolega, ki bo na bolniški, so njegove misli podle in graje vredne, čeprav v resnici ne more vplivati na to, ali se bo nesreča res zgodila ali ne.
V katerih primerih je želeti komu kaj slabega, mu privoščiti, da ga koklja brcne in petelin kljune, enako slabo, kakor mu res skriviti las na glavi ali še kaj hujšega? Ko gre za laž, se včasih tolažimo (ali slepimo), da bele laži, zamolčanje resnice, pravzaprav niso prave laži, kajti z njimi smo nemara celo komu prihranili neprijetna čustva, od žalosti do slabe volje, vsekakor pa mu naredili več dobrega, kot bi mu, če bi mu brez dlake na jeziku natočili čistega vina. Ali se lahko tudi pri privoščljivosti izgovarjamo na bele slabe želje, češ, bolje je, da se v mislih poigramo s tem, kaj naj bi se komu zapletlo, kako naj se spotakne, kakor da v življenju tukaj in zdaj poskrbimo za to, da ga »doleti, kar mu gre«, in sicer tako, da mu odkrito mečemo polena pod noge?
Če smo iskreni, ni nikogar, ki ne bi v trenutku slabe volje po tihem kdaj komu, posebno če mu je ta stopil na žulj ali mu naredil kaj drugega vse prej kakor prijetnega, privoščil, da ga doleti že katera kazen v obliki česa hudega. Saj veste, to so pravzaprav misli, ki jih ne jemljete resno, in vendar se vam prikradejo v glavo, naj tega ali onega znanca, soseda, sodelavca obiščejo tatovi ali še kaj hujšega. Na srečo takšnih zlobnih želja, če jim ne sledijo dejanja, ni mogoče dokazati in nam ne morejo zanje soditi, in vendar – mar smo res oproščeni vsake krivde za takšen miselni prekršek? Kaj si ljudje mislimo drug o drugem, ko gre za zlonamerne misli?
Kako presojamo slabe misli, če komu privoščimo nesrečo, ta pa se je pozneje res zgodila? Že res, da bi si težko očitali, da smo povzročitelj, toda morda smo imeli na račun tega, da je bil kdo vpleten v kaj hudega, (ne)posredno korist. Vzemimo za zgled, da je bil vaš sodelavec, ki vam neprestano cefra živce, vpleten v prometno nesrečo, v kateri je bil ranjen, in je nekaj dni okreval. Med njegovo odsotnostjo z dela ste lahko »uživali« brez njega, morda napredovali, on pa ni mogel, ker je bil pač na bolniški. Vas morda slaba vest in občutek krivde mučita zgolj takrat, ko imate kaj koristi od tuje nesreče?
Če gledamo z razumskega zornega kota, v nobenem primeru ne bi smeli imeti občutka krivde, kajti gojiti slabe misli še ne pomeni narediti kaj slabega. Dokler ni mogoče trditi, da je misel povzročila gorje, potem je vseeno, ali imate od njega korist ali ne, v obeh primerih ne gre za vzročno-posledično zvezo, torej odgovornosti ni mogoče utemeljeno dokazati. Izsledki študije, ki jo je opravil psiholog Yoel Inbar z univerze v nizozemskem mestu Tilburg, pa kažejo drugače. Po njih večina meni, da je nekdo, ki si obeta korist od tega, da komu privošči nesrečo, graje vreden in bi ga bilo treba vsaj moralno obsoditi in tako tudi nekako kaznovati za miselno podlost.
Študija
Da bi Inbar s sodelavci preveril, ali je zlonamernost v mislih v katerih primerih graje vredna, se je lotil raziskave, v kateri je udeležence najprej soočil z zapletenima scenarijema, nato pa jih poprosil, naj povedo svoje mnenje o nastopajočih. Glavna junaka zgodb sta bila menedžerja, ki sta imela možnost vložiti v delnice, a ne kakršne koli. V obeh primerih je šlo za delnice, ki bi postale dobičkonosne le v posebnih primerih.
V prvem primeru je menedžer vedel, da bodo delnice, v katere naj bi vložil, »ničvredne, razen v primeru, če bi v naslednjih dveh letih močan potres prizadel določeno državo tretjega sveta«. Udeležencem so povedali tudi razplet naložbe – »bogato se je povrnila, kajti potres je povzročil hudo opustošenje, vrednost delnic je zaradi tega, kot je bilo predvideno, strmo narasla«. V drugem primeru se je menedžer odločal o nakupu delnic, ki bi se jim vrednost zvečala le, če določene države tretjega sveta v naslednjih dveh letih ne bi prizadel hud potres. Udeležencem so še povedali, da je menedžer kupil delnice in z njimi zaslužil, kajti potresa ni bilo.
Raziskovalci so odkrili, da so si sodelujoči v raziskavi veliko slabše mnenje ustvarili o menedžerju, ki je zaslužil na račun potresa, kot o drugem, čeprav ne prvi ne drugi ni mogel vplivati na to, ali potres bo ali ne, nobeden ga torej ni mogel ne povzročiti ne preprečiti. Prvi je nemara le upal, da se bo zgodil, ker bo to zvečalo dobiček – in že to je bilo po mnenju anketiranih graje vredno, sprijeno, podlo, nemoralno, čeprav to še ne pomeni, da so sodelujoči menili, da je s slabimi mislimi nekako čudežno res ustvaril potres. Strokovnjaki menijo, da je gojenje slabih misli o nečem ali nekom v očeh ljudi graje vredno premo sorazmerno s tem, koliko koristi kdo ima od tega, da se slabo res zgodi, čeprav na uresničitev slabega scenarija objektivno nima prav nikakršnega vpliva. Zanimivo je tudi, da anketirani niti malo niso obsojali odločitve drugega menedžerja, čeprav, kakopak, mu sploh ni mogoče pripisati zaslug za to, da se potres ni zgodil, od dejanja, nakupa delnic, pa je imel enako korist kot prvi, moralno obsojeni menedžer.
Ljudi preprosto, tako psihologi, odbijajo tisti, ki se okoriščajo s tujo nesrečo. Ker sami zase tudi vedo, da njihove slabe misli, torej privoščiti komu nesrečo, pogosto vodijo še k slabim dejanjem, k dobesednemu metanju polen pod noge in podobno, obsojajo že slabonamernost v mislih, čeprav jim v resnici ne sledi v dejanjih. Prvemu menedžerju res ne moremo pripisati odgovornosti za potres, a že to, da je stavil na tujo nesrečo, je obsojanja vredno, ker kaže na njegov slab značaj. Inbar tudi meni, da so udeleženci prvega grajali in obsojali, drugega pa ne, kajti tedaj, ko ljudje presojamo o tem, ali je nekdo moralen, sami sebe vprašamo, kakšen je človek, ki bi sploh pomislil na kaj takšnega. Če je odgovor Zloben, ga imamo, seve, za podleža, pa naj je imel kaj s tem, da se je komu zgodilo slabo, ali niti toliko, kolikor je za nohtom črnega.