Dušeslovci, ki proučujejo zlasti ljubezenska, a tudi prijateljska in druga razmerja, v katera ljudje vstopamo in ostajamo po svoji volji, so prepričani, da lahko s kar 90-odstotno zanesljivostjo napovedo, kateri par se bo dolgoročno obnesel, kateri pa se bo razšel, če natančno motrijo le pet minut pogovora med partnerjema. V raziskovalnem inštitutu za razmerja v Seattlu, ki ga vodi dr. John Gottman, so pod lupo vzeli zlasti pogovore, v katerih poskušata partnerja doseči skupno odločitev. Proučili so več sto parov, medtem ko sta partnerja poskušala najti skupen jezik o neki težavi. Odkrili so nekaj lastnosti, iz katerih je mogoče z veliko zanesljivostjo sklepati, kako dolga je še njuna skupna prihodnost.
Štirje jezdeci apokalipse
Dr. John Gottman je prepričan, da je odkril štiri jezdece apokalipse ali konca sveta nekega para, torej štiri negativnosti, ki, ko se enkrat pojavijo, najprej odnos načenjajo in ga krhajo, sčasoma pa povzročijo tolikšno opustošenje in razdejanje, da preprosto ni več poti nazaj, zaradi česar razmerje propade.
Prvi jezdec je neustvarjalna kritika, morda bi bilo bolje napisati kritikarstvo, torej pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti pri partnerju. Pomeni, da eden ali oba partnerja pogosto dajeta negativne pripombe o značaju ali osebnosti drugega. To počneta drug drugemu v obraz, naj sta sama ali pred pričami, in tudi ko se o partnerju v njegovi odsotnosti pogovarjata s kom tretjim, prijateljem ali znancem. Takšne negativne pripombe so često posplošene, pospremljene z besedama nikoli ali zmeraj. Na primer: Je neurejen(a), ko vstane od mize, nikoli ne pospravi za seboj. Zmeraj zamuja, nikoli ne pride domov, ko obljubi, da bo, potem pa se izgovarja z lažmi.
Drugi jezdec apokalipse po dr. Gottmanu je zaničevanje, celo prezir. To so strupene puščice besednih in nebesednih sporočil. Pogovor partnerjev je začinjen s sarkazmom, cinizmom, drug drugega obkladata s slabšalnimi imeni, v pogovoru eden od njiju zavija z očmi, pomenljivo piha, viha nos. Pogovor je pospremljen s posmehovanjem, zasmehovanjem, sovražnimi bodicami. Takšno zasmehovanje najprej vzbudi nejevoljo, sčasoma pa stud in gnus do partnerja, zaradi česar, seveda, nista več dolgo pripravljena prenašati drug drugega.
Tretji jezdec je obrambno-napadalna drža. Pomeni, da se en partner ali oba drug do drugega vedeta po obrazcu napad je najboljša obramba, povrhu pa vedno znova drug na drugega zvračata krivdo, da nekaj ni tako, kakor naj bi bilo, za svoj ali skupni neuspeh ipd. Če drug v drugem vidita vzrok problemov, se bodo sprva majhna nesoglasja prej ali slej razrasla v velike, nepremostljive spore.
Četrti pogubni jezdec razmerja je ograjevanje oziroma odmikanje. Tudi v pogovoru drug z drugim sta partnerja (ali eden) odsotna. Ko eden reče že kaj, drugi pogleda proč, ne komentira pravkar izgovorjenega, kakor da mu je malo mar, kaj je bilo rečeno. Odmaknjenost tega tipa se izraža zlasti z molčečnostjo in odbojno telesno govorico – pogled proč ali navzdol, prekrižanost rok in/ali nog, češ ti kar govori, jaz bom pa tako ali tako ravnal po svoje.
Poleg že omenjenih jezdecev je za (ne)uspešnost razmerja zelo pomembno tudi, ali sta partnerja še voljna in zmožna zmanjševati napetost, ko sta zapletena v neki spor, ali pa se za to niti ne trudita več, ampak le prilivata olja na ogenj. Manjša ko je pripravljenost zajeziti čezmernost v negativnih čustvih, besedah in dejanjih, večja je možnost, da bo naposled enemu ali drugemu prekipelo in ne bo več poti nazaj.
Sedem stebrov
V raziskovalnem inštitutu za razmerja so pod drobnogled vzeli tudi dolgoletne ljubimce in prijatelje ter poskušali izluščiti, zakaj se je njihova zveza obdržala. S tem namenom so proučevali več kot petsto zvez, in to takšnih, ki so trajale najmanj desetletje ali več. Odkrili so sedem stebrov trdnega razmerja.
Prvi je dobro poznavanje sveta drugega. Partnerja sta voljna drug drugemu zaupati čim več dogodkov, izkušenj iz svojega življenja, in tudi, kaj ti komu pomenijo. Dobro poznata osebno zgodovino drug drugega, vesta, kaj je bil drugemu neki prelomni dogodek, zapomnita si ne le rojstni dan, ampak tudi druge obletnice, v isti sapi pa to vedenje sproti osvežujeta. Ta steber ni zgrajen enkrat za vselej, marveč se sproti dopolnjuje. Morda je bil partner nekdaj navdušen nad tem, da je dobil službo v nekem podjetju, a zdaj ni več, drugi mu je pripravljen prisluhniti, zakaj so se njegove misli in čustva o tej zaposlitvi spremenila itn. Partnerja si sproti zaupata svoje življenjske načrte, skrbi, upe in strahove.
Drugi steber je eden izmed odločilnejših, in sicer vzajemno spoštovanje. Pomeni, da zmoreta partnerja drug drugega ceniti in spoštovati, čeprav ima očitno vsak tudi šibkosti ali mu kdaj v čem spodleti. V obdobju zaljubljenosti oziroma očaranosti nad kom (velja, seve, tudi za prijateljske veze) je vse, kar je novo, neznano, občudovanja vredno, pohvalno, zaradi očaranosti pa se pojavijo slepe pege pri videnju partnerja – morda šibkosti kdo ne vidi, ker je slep, ali pa tudi, ker jih ta, z željo, da bi se predstavil v najboljši luči, skriva kot kača noge. Dlje ko neko razmerje traja, manj je možnosti, da ne bi več ne videli ne bili priča tudi tujim šibkostim. Ko se to zgodi, je ključno, kako se kdo odzove – z zaničevanjem in posploševanjem, češ če mu (ji) je pri tem spodletelo, potem mora biti tudi sicer in nasploh slab(a), zaradi tega je najbolje, da se razideva, ali pa z razumevanjem in spoštovanjem, češ, to je tvoja slabost, toda ob njej imaš še kup vrlin, cenim te, razumem te, voljan sem pomagati pristriči peruti slabostim, če to hočeš, oziroma ti ponujam roko v pomoč, ko si se znašel (znašla) na tleh.
Tretji steber je obrniti se drug k drugemu, ne pa proč. Partnerja se v stiski, ko sta željna podpore in pomoči, najprej obrneta drug na drugega, enako pa ravnata, ko sta s kom željna deliti kaj prijetnega. Seveda to ne pomeni, da visita zgolj drug na drugem, ne da bi imela bero prijateljev in znancev, ampak da je partner med prvimi, ki jima pride na misel za delitev prijetnosti in hudega. Takšna naravnanost poglablja čustveno zvezo.
Sposobnost dogovarjanja pogljablja ljubezen
Dojemljivost za predloge, skupno sprejemanje odločitev je četrti steber trdnega partnerstva. Zaradi njega nima vseh vajeti v rokah le eden, drugi pa se ukloni kočijažu, ampak se odločata skupaj, po odkritem pogovoru, v katerem je vsak voljan vsaj slišati morda povsem drugačen pogled na kaj, če ga že ni pripravljen sprejeti, nato pa voljan poiskati skupne temelje, na katerih je sprejeta odločitev. Drug drugega sprašujeta za mnenje in nasvet v zadevah, ki se nemara tičejo le enega. Pri izbiri za kar koli je vzeto v ozir tudi, kar si drugi o tem misli ali čuti.
Naj smo sami ali v dvoje, vedno znova se srečujemo z različnimi problemi. Peti steber je pripravljenost reševati rešljive probleme, v razmerju in tudi v življenju nasploh. Sposobnost dogovoriti se, kako popraviti puščajočo pipo v kopalnici, a tudi sposobnost odkriti, kako sobivati drug z drugim kljub morebitni različnosti bioloških ur, zaradi česar kdo vstane zelo zgodaj, drugemu pa je ljubše pogledati v svet nekaj ur pozneje. Reševanje problemov od obeh zahteva strpnost do morebitnih partnerjevih šibkosti pa tudi pripravljenost sprejemati kompromise. Na primer: partnerja drug drugega sicer opozorita na napake, vendar ne gojita zamer in ne nergata v nedogled; vsak odkrito pove, kako mu je kaj videti pri drugem, vendar brez (ob)sodbe, vnaprejšnjega pribijanja na križ.
Šesti steber je spoštovanje nepremostljivih razlik. Zadev, v katerih partnerja nikakor ne moreta najti skupnega imenovalca, se lotevata s strpnostjo in spoštovanjem. Drug drugega ne poskušata po vsej sili prepričati o svojem prav ali o tem, da bi moral narediti kaj drugače, ampak preprosto sprejmeta, da sta si različna. Zmoreta sobivati v sožitju, čeprav to pomeni, da se o čem ne strinjata. Recimo, žena možu ne očita, ker rad igra karte s prijatelji, niti od njega ne zahteva, da se temu odpove, ampak se dogovorita, kolikokrat na mesec bo to počel, ne da bi s tem ogrožal odnos.
Sedmi steber je vzajemno spoštovanje načrtov, sanj in življenjskih vrednot. Lahko da si partnerja v tem nista enotna, sta pa spoštljiva. To pomeni, da eden, na primer, sprejme, da si drugi želi nekaj, česar si sam ne, mu nemara, če je voljan, celo pomaga pri doseganju tega hotenja, zanesljivo pa mu na tej poti ne meče polen pod noge.