Skovik naznanja smrt in rojstvo

V  nasprotju z duhovnimi izročili številnih ljudstev, med njimi Indijancev, v katerih je sova čislana žival, saj ponazarja modrost, je v slovanskem izročilu podoba sove vse prej kakor prijetna. Po mitih je zlobna, nečista ptica, v pripovedkah simbolizira tudi osamljeno ali neporočeno žensko.

Po nekaterih mitih naj bi bila kar utelešen zlodej, najbrž zaradi tega, ker se predrami ponoči – lovi namreč v temi. Ponekod so jo povezovali tudi s smrtjo. Po ljudskih pripovedkah kot hudič sploh ne prenaša dnevne, sončne svetlobe, živela naj bi dolgo, če ne kar večno. Njeno podobo si lahko nadenejo tudi čarovnice.

Poljaki so verjeli, da je sova čez dan mrtva, v mraku pa oživi. Če se oglaša v bližini hiše, naj bi to pomenilo, da bo v njej kmalu kdo izpustil dušo. V Ukrajini naj bi bilo znamenje smrti že njeno oglašanje, ki pomeni »Pokoplji!« ali kar »Crkni!« Ponekod so verjeli, da je utelešenje duše pokojnika, predvsem otroka, ki je umrl, preden je bil krščen. S skovikanjem menda kliče duše umrlih, so menili na Poljskem, v Srbiji pa so govorili, da s tem iz hiš zvabi otroke in jim vzame življenje.

Sovje skovikanje lahko napoveduje tudi kaj dobrega, po beloruskem izročilu rojstvo otroka, kajti skovik posnema otrokov jok, v Ukrajini pa se jim je zdelo, da se sova oglaša kot »Rodi!« ali »Povij!«, na Poljskem pa »Zibaj!« V nekaterih ruskih pesmih žanjice v pšenici poskušajo ujeti sovo, da bi tudi one kmalu zibale.

Sova, kot druge ptice roparice, odvrača zlo. Lužiški Srbi so mrtvo sovo pritrdili na vrata hiše, da bi jih varovala pred boleznimi in nesrečo, Poljaki pa na vrata sušilnice za žito, da bi ga obvarovala pred mišmi, ali v konjušnico, da hišni duh domovoj konjem ne bi delal škode.

Osovražena 
in preganjana

Sove naj ne bi črtili le ljudje, ampak tudi druge ptice, zaradi česar jo preganjajo iz svoje družbe. Na Poljskem so govorili, da se sova ponoči skriva, da bi se izognila posmehu ptic, pred katerimi se je hvalila z lepoto svojih potomcev. Na Hrvaškem in v Belorusiji se je govorilo, da beži pred drugimi pticami, ker se boji njihovega maščevanja. Od njih naj bi si namreč sposodila perje, a jim ga ni vrnila. Druge ptice jo preganjajo, ker je razbojniška, so menili na Poljskem, ali ker je bila lena, ko je bilo treba pripraviti darila za svatbo, pa jih je raje ukradla od drugih ptic, pravijo v Srbiji, ali pa zato, ker je zamudila na ptičjo svatbo in se je osmešila, so prepričani na Poljskem.

Sova je osamljena, ločena naj bi bila celo od sestre sove in brata čuka. Po bolgarskem izročilu je mati svoja neubogljiva otroka, ki ji nista hotela prinesti vode, preklela, zato sta se spremenila v čuka in sovo, ki lahko drug drugega sicer slišita, ne moreta pa se videti iz oči v oči. Ker je sova osamljena, naj bi simbolno ponazarjala neporočene ženske, vdove in stare device ali pa nezveste može in razuzdana dekleta. Rusi jih povezujejo zlasti z vdovami, pojavljajo pa se tudi v svatovskih pesmih. V šaljivih pesmih o poroki je sova vdova. Njeno skovikanje po beloruskem izročilu napoveduje, da bo žena postala vdova, saj njen skovik pravi: »Ostani sama!« Osamljeno življenje napovedujejo tudi sanje o sovi, skovikanje ali pesmi o njej pa napovedujejo še nezakonskega otroka. Pri Srbih je čukovo oglašanje opozarjalo na to, da je neko neporočeno dekle zanosilo.

Bila je tudi erotični simbol, saj so tako imenovali nezvesto, razuzdano dekle. V poljskih ugankah pomeni ženske spolne organe, v ukrajinskih erotičnih zgodbah pa je priča ljubezenskega odnosa nezveste žene. Motiv nezvestobe se pojavlja tudi v čarnih obredih, v katerih je prisotna sova, na primer: da žena ne bi možu ničesar prikrivala, ji na desni bok, potem ko zaspi, dene srce sove, in takrat se mu žena izpove – prizna morebitno prešuštvo.

Prispodoba sove kot vdove ali osamljene neporočene ženske kaže na sorodnost s kukavico. Tudi ona je sama, ostala je brez partnerja, neprenehoma in neutolažljivo kliče mrtvega moža ali brata, njen glas je podoben joku. Tako sova kot kukavica sta izgnani in prisiljeni skrivati se pred drugimi pticami, ki ju preganjajo.