Arheologi so v Bocvani, natančneje v krajini Ngamiland, odkrili skalo, ki je po njihovem mnenju najstarejše svetišče vrste misleči človek. Ljudje naj bi višje sile tod častili že pred 70.000 leti. Doslej so znanstveniki najstarejše najdbe, ki pričajo o tem, da so ljudje v skupini opravljal verske obrede, našli na evropskih tleh, res pa je, da so te kar 30.000 let mlajše od teh, ki jih je odkrila skupina arheologov, sestavljena iz norveških in bocvanskih znanstvenikov.
Sheila Coulson z univerze v Oslu je prepričana, da so zbrali dovolj dokazov o verski dejavnosti ljudi v Bocvani že pred 70.000 leti. Odkritje je bilo naključno. Skupina je proučevala najdbe iz srednje kamene dobe na severovzhodu Bocvane, v hribovju, imenovanem Tsodilo. To najdišče se je že vpisalo na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, kajti tam je bilo odkritih ogromno poslikav na skalah, ki so, tako kažejo raziskave, stare najmanj 1500 let.
Božje gore
Hribi Tsodilo so še danes sveti ljudstvu San, ki tod živi. Imenujejo jih božje gore ali kar skale, ki šepetajo. Pripadniki ljudstva San – v Bocvani so to Bušmani – so po oceni zgodovinarjev na jugovzhodu Afrike prvotno, domorodno ljudstvo. Bušmani, ki vodijo arheologe do svetih skal v Tsodilu, še danes najprej opravijo obrede božanstvom, s katerimi prosijo za blagoslov. Brez njega svetih krajev ne odkrijejo.
Piton je ljudstvu San ena izmed najbolj svetih živali, po njihovem mitu o stvarjenju smo namreč ljudje njegovi potomci. Piton naj bi, ko se je plazil po tej hriboviti krajini, iščoč vodo, tudi oblikoval stožčaste skale. Coulsonova meni, da domačini že tisočletja tod opravljajo verske obrede, povezane s pitonom. Najpomembnejši naj bi potekal v majhni jami na severu hribovja Tsodilu. Jama leži na težko dostopnem območju. Ob vhodu vanjo je skala, na kateri so odkrili več sto zarez, ki so delo človeških rok.
Ko je Sheila Coulson proučevala jamo in vhod vanjo, jo je najprej pretreslo, kako je skala, dolga okoli šest metrov, visoka pa najmanj dva, osupljivo podobna ogromnemu pitonu. »Na skali zlahka prepoznamo usta in oči plazilke, zvečer, pri svetlobi, ki jo daje taborni ogenj, pa je celo videti, kakor da se kača res plazi.«
Znanstveniki na skali niso našli novejših znamenj orodja, prav nasprotno, površina je erozija močno načela, kar kaže na to, da so bile zareze narejene že v prazgodovini. Da bi natančneje datirali, v katerem obdobju je bila skala obdelana, so začeli izkopavati tik pred njo.
Izkopali so več kakor 13.000 ročnih izdelkov. »To so večinoma kamnite ostre konice za puščice in sulice, odkrili pa smo še veliko orodij, s katerimi so v davnini obdelovali kamen. Med najdbami ni bilo niti ene takšne, ki bi kazala, da je bila jama kdaj koli bivališče.« Zanimivo je še, da so bile priostrene konice puščic narejene iz kamna, katerega naravno nahajališče je oddaljeno več sto kilometrov. Vse so bile obarvane rdečkasto, to pa ni splošna značilnost konic, najdenih v Tsodilu na drugih najdbiščih, ki so iz različno obarvanih kamnov. Povrhu so bile konice očitno del nekega obreda, saj so vse, od prve do zadnje, ožgane. Datiranje je pokazalo, da so stare najmanj 70.000 let.
»Ljudje v kameni dobi so nabrali ustrezne kamnine daleč proč, jih prinesli do jame, jih dokončno obdelali pred njo, nato pa jih očitno darovali božanstvom, drugače namreč ne moremo pojasniti, zakaj so ožgane. Pri običajni rabi, torej s pritrditvijo konice na puščico, s katero so potem plenili živali, pred pripravo jedi pa jih odstranili, konice ne bi smele biti ožgane. Ker nismo našli niti enega orodja za vsakdanjo rabo in ne ostankov živalskih kosti, v bližini jame oziroma v njej ljudje nikoli niso bivali, ampak so jo uporabljali izključno za verske obrede. Odkritje je prelomno, saj kaže, da so bili ljudje veliko prej v zgodovini zmožni abstraktnega mišljenja in verovanja, in to kar nekaj deset tisočletij prej, kot so ocenjevali znanstveniki na podlagi arheoloških ostankov,« osvetljuje Coulsonova.
Kotiček za vrača
Enako presenetljiv, če ne še bolj, pa je skrivnosten kotiček tik za skalo v obliki pitona. Domnevajo, da se je tja med obredom skril vrač, kajti v njem je tako skrit, da ga častilci ne pred jamo ne iz nje niso mogli videti. Stene, ki vodijo v to kamrico, če jo smemo tako imenovati, so na nekateri krajih tako zglajene, da je mogoče sklepati, da se je ob njih v tisočletjih podrgnilo ogromno ljudi.
»Vrač, ki ima v ljudstvu San še danes pomembno vlogo, se je pred obredom bržkone skril v kamrico za kačo. Od znotraj je imel dober pregled nad jamo, slišal je, kaj se je dogajalo pred njo, je pa bil zakrit pred pogledi ljudi. Ko je spregovoril, je bilo častilcem videti, kakor da govori piton. Povrhu se je lahko vrač povsem neopaženo izmuznil na prosto. V prostor, v katerem se je skrival, vodi jašek, dovolj širok, da se lahko po njem človek splazi na površje kakih deset metrov proč,« razlaga arheologinja.
Znanstveniki so menili, da se je razum ljudi toliko razvil, da so bili zmožni abstraktnega mišljenja, nujnega za razvoj vere in skupinskega čaščenja, šele pred približno 40.000 leti. To naj se ne bi zgodilo v zibelki človeštva, v Afriki, ampak šele tedaj, ko je človek že začel naseljevati druge celine. Odkritje v Bocvani je to domnevo ovrglo. Podobno kakor odkritja arheologa Christopherja Henshilwooda leta 2008, ki je v jami Blombos v Republiki Južni Afriki našel trdne dokaze, ki potrjujejo abstraktno mišljenje človeka pred okoli 100.000 leti. Strokovnjak je namreč odkril školjke, v njih pa ostanke okre, barvila, ki je bilo lahko le delo človeka. Kako so ljudje v davnini barvilo pripravljali in uporabljali, seve, ni znano, so pa ga očitno zmogli narediti.
»Odkritji v jami Blombos in v Tsodilu dokazujeta, da je misleči človek veliko prej, kot smo menili doslej, že začel abstraktno razmišljati in se vesti podobno kot sodobni ljudje. Afrika torej ni le zibelka vrste misleči človek, ampak tudi zibelka človeške kulture,« razlaga Coulsonova.