Šibe odganjajo zlo

Vsi slovanski narodi so poznali šibanje kot del poročnega obreda. Na severu Rusije je poročna priča pred poročno nočjo za srečo v zakonu šibala ženina in nevesto. V Šumadiji je tast med poročnim obredom trikrat z bičem oplazil nevesto. Pri Bolgarih je ženin s pasom trikrat udaril nevesto po križu, preden je legel k njej v posteljo. Na Poljskem je oče po krstnem obredu položil otrokovo glavo na prag in ga rahlo udaril s šibo, da bi bil poslušen in ubogljiv, ko zraste, v Karpatih pa, da ne bi bil cmerav.

Šibanje je pogosto vključeno v praznične obrede. Na praznik nedolžnih otročičev so Hrvati, Slovenci in drugi katoličani običajno šibali otroke z zimzeleno drenovo ali orehovo šibo, da bi bili zdravi. Pravoslavni južni Slovani so ob božiču in nekaterih drugih zimskih praznikih šibali krave z vejo iz božičnega polena, da v naslednjem letu ne bi obolevale. Na novega leta dan so obredno šibali drevesa, ki niso obrodila sadov, da bi spet postala plodna. V Makedoniji so obred opravljali koledniki, najpogosteje otroci, ki so hodili od hiše do hiše in s slivovimi vejami šibali gospodinje ter jim zaželeli obilno letino. Z drenovo šibo so tolkli po pragu in jim zaželeli, da bi jim polja bogato obrodila. V Bolgariji so z lesenimi palicami tolkli po posodah z žitom ali po tleh in v vsaki hiši pustili po eno šibo za dobro letino.

Spomladansko šibanje je bilo povezano s praznikom mučencev, cvetno nedeljo, z veliko nočjo in jurjevim. Na praznik štiridesetih mučencev so fantje narezali vrbove šibe in z njimi šeškali dekleta, govoreč: »Da bi bila zdrava kakor dren, hitra kakor jelen, da bi se redila kakor svinja in rasla kakor vrba!« V Črni gori in Makedoniji so to jutro starši tepežkali otroke z vrbovimi vejami, da bi hitro zrasli. V velikem tednu so se tepežkali tudi fantje in dekleta v spomin na Kristusove rane. V Slavoniji so v cerkvi s šibami tolkli po tleh, stenah in klopeh, dokler se jim veje niso polomile. Na Poljskem so fantje šibali dekleta dan po veliki noči, naslednji dan pa so jim dekleta vrnila milo za drago.

Na jurjevo, ko so prvič gnali živino na pašo, so pastirji ali gospodar, največkrat ob vhodu na domačijo, šibali živino z blagoslovljenimi vrbovimi šibami. V Poljesju je nosečnica slekla predpasnik in z njim udrihala po kravah. Na Štajerskem so pastirji ob prvi paši s pastirskimi palicami šibali krave, ki niso dajale mleka, da bi začele. V Pomoravju so pastirji zgodaj zjutraj šibali živino z vrbovimi in drenovimi šibami, da bi bila zdrava kot dren in bi rasla kot vrba. Na Hrvaškem so jurjaši, mladi fantje, ki so hodili po hišah in prepevali, šibali zemljo z zelenimi vejami, palicami in rogovilami, da bi rodila.

Ko je šel Belorus prvič orat, je najprej obredno tepežkal tasta in taščo za boljši pridelek rži ali pšenice. Bolgari v Trakiji so obredno klofnili otroka, ko mu je zrasel prvi zob, da bi mu kmalu zrasli še drugi, žene pa so prisolile klofuto dekletom po prvem mesečnem perilu, da bi vse teklo, kot je prav.

Zoper bolezni

Ponekod so Slovani šibali in sekali bolezni, na primer revmo, in ob tem izgovarjali čarne uroke. Pri tem so uporabljali zlasti brezove šibe. Na Kosovu je moral bodoči oče pri težkem porodu udariti porodnico s svojim pasom po hrbtu, da bi lažje povila. Slovenci so krave po neuspelem parjenju tepli s palico in loparjem za peč, da bi bile naslednjič bolj uspešne.

Šibanje je pomagalo tudi proti urokom in čarovnijam. Če se maslo ni hotelo narediti, so Poljaki šibali stopo, v kateri so ga delali, da bi prestrašili čarovnice in izničili urok, zaradi katerega se je mleko spridilo. Ko so preganjali zla bitja, so s tolčenjem in udarjanjem zganjali hrup, ki naj bi pregnal kače. Tolkli so po zidovih hiše, po vhodnih vratih in pomožnih objektih ter s hrupom vabili Mraz na božično večerjo. S tolčenjem po kolovozu so plašili boga v velikem tednu.

Ponekod so poznali tudi s tem povezane prepovedi: greh je bilo udarjati po zemlji, razen ob določenih dnevih in v določene obredne namene. Da grmenje in bliskanje ne bi povzročali škode, ženske na svečnico niso smele stepati perila.