Sežganim raj, pokopanim črvi

Pokop pokojnika je tradicionalni obred, ki v simbolni govorici zrcali bajeslovni odnos med živimi in mrtvimi, med potomci in predniki, med tem in onim svetom. V poganskem obdobju je pri Slovanih prevladoval obred sežiganja preminulega. Kosti s pogorišča so zbrali v lončeno posodo, žaro, druge ostanke pa nasuli v kopico.

Pogansko poslednje slovo je združevalo nasprotujoče si težnje: po eni strani so hoteli pokojnika oddaljiti od tega sveta ter uničiti njega in vse, kar je neposredno povezano z njim, še posebno njegove stvari, na pogrebnem ognju, hkrati pa prednika ohraniti v bližini živih, saj jim vendar lahko, sploh če jim je naklonjen in je širokega srca, z onega sveta tudi pomaga. Da bi bil še zmeraj tudi tukaj, torej na voljo, da jim prisluhne v stiski in jim pomaga, so mu postavili spomenik, zbrali kosti v žari in podobno.

Ponekod so pokojnim zgradili zagrobno bivališče. K temu navajata hiša grobnica, lesena konstrukcija, ograjena s plotom, in poznejši ruski naziv za krsto – domovina. Pokopališče so ponekod razumeli kot nekropolo ali selitev mrtvih v središče vaškega prostora in pokopališče.

V slovanski mitologiji obred pogreba spremlja Jaga Baba. V hiški na kurji nožici v gozdu, na meji med tem in onim svetom, leži ljudem naklonjena Jaga Baba, ki pomaga junaku zgodbe najti pot na oni svet in opravlja vlogo prednika iz hiše grobnice. Nasprotno pa je Jaga, ki se pripravlja, da bo v peči spekla otroke, ki so v gozdu zašli, ljudem sovražna, zato jo sežgejo.

Obred sežiga je najmočnejša oblika oddaljevanja pokojnika in na splošno vsega, kar je človeku nevarno, na oni svet. Iz 10. stoletja se je ohranilo besedilo arabskega pisca Ibna Fadlana, v katerem so opisani pogrebni obredi. V njem se poučimo, da eden izmed udeležencev obreda izreče, da pokojnik, ki ga sežgejo, takoj odide v raj, tistega, ki ga pokopljejo v zemljo, pa pojedo črvi. Črvi, kače in druga golazen ponazarjajo nevarnosti, ki prihaja od trohnečega telesa: v ruski pripovedki čarovnik ali veščec pravi, da se ga lahko znebijo le tako, da ga sežgejo. Iz njegovega telesa bodo začeli lesti različni kuščarji, ki jih je treba prav tako vreči v ogenj, sicer se bo z njimi vred tudi čarovnik izognil smrti.

Ob drevesu sveta

Staroruski opis pogreba Sovije iz 13. stoletja vključuje tri stopnje obreda: Sovijo pokopljejo v zemljo, a tam nima miru, ker ga grizejo kuščarji. Potem ga pokopljejo na drevesu, a tam ga pikajo komarji in čebele. Nato ga sežgejo in on se na drugem svetu počuti kot otrok v zibki. Pokop na drevesu je bržkone povezan s predstavami o drevesu sveta, ki povezuje vse oblasti vesolja: v staroruski obred Vjatičev in drugih slovanskih plemen, ki so žaro s pepelom postavili na steber ob poti, ki prav tako ponazarja drevo sveta. Pokojnik, ki se je odpravil na oni svet, na pot onkraj, preide vse vesolje, od hiše (hiša grobnica) do raja in podobno. Stopnje pogrebnega obreda (od polaganja telesa in sežiga) so bile ubrane s predstavami o prenosu umrlega na oni svet iz hiše grobnice, zato so mu v grobnico dali tudi prevozna sredstva – konja, čoln in drugo. Spomenik nagrobnik, vključno s križem, ki je bil zapičen vanj, sovpada s predstavo o drevesu sveta, po kateri se duša vzpne na oni svet, pa tudi goro, sveto planino, kajti hiša grobnica je tudi mitični vhod na oni svet.

Da bi nečistim pokojnikom, posebno vampirjem in drugim, preprečili vstop v svet živih, so po izročilu opravljali več obredov: truplu nečistega so prebodli srce ali ga pribili na zemljo s kolom iz glogovega ali jesenovega lesa. Večjo pozornost so odmerjali tudi poslednjemu slovesu ljudi, za katere so verjeli, da so umrli prej, preden je prišel njihov čas. Če sta, denimo, umrla fant in dekle, je bil pogrebni obred podoben poročnemu.

Ko je umrl kdo, ki so se ga bali že, ko je bil še živ, torej so predvidevali, da bi jim tudi z onega sveta lahko nagajal ali celo škodil, so mu namenili poseben obred. Nanj so se lahko spomnili tudi v obdobju pusta, na Vianov dan ali ob drugih koledarskih praznikih. Da bi res ostal »tam zgoraj« in ne bi strašil, so simbolično pokopali strašilo. Ob takih dnevih so v zemljo zagrebli tudi druge predmete, ki so jim ponazarjali smrt ali so jih imeli za znanilce smrti, tako da ta ne bi mogla vsevprek kositi med ljudmi in jih prerano poslati na oni svet.