Ljudska predstava, da je senca s človekom in njegovo usodo sicer tesno povezana, a hkrati lahko obstaja tudi neodvisno od njega, torej ne spremlja več lastnika, ampak se loči od njega, je povezana s predstavami o onstranstvu. Živi so iz mesa in krvi, mečejo senco, ki jih spremlja kakor kuža, umrli pa so samo še sence. Tudi bajeslovna bitja so pravzaprav sence, in ker to že so, ne mečejo sence, čeprav se sprehajajo naokoli pri belem dnevu. Poljska mora, na primer, je te vrste, spoznamo jo prav po tem, da nima sence, enako velja za duha lesnika, vampirja, hudiča ali celo otroke, ki so bili spočeti tako, da se je zlodej ljubil s pravo žensko.
Zanimiva je bolgarsko vera – po njej je bog naredil hudiča iz svoje sence. Na Balkanu in tudi v drugih vzhodnih slovanskih deželah so verjeli, da zmorejo čarovniki svojo senco ločiti od sebe, ta pa potem po volji čarovnika vandra po svetu in počne razne nečednosti. Ker pa je še vedno tesno povezana z lastnikom, bo on čutil vse, kar se ji bo zgodilo na poti. Kdor se hoče obvarovati pred njo, mora vzeti krepelce takoj, ko jo uzre, in začeti udrihati po njej – to bo čarovnika, ki jo je poslal, tako bolelo, da jo bo nemudoma odpoklical.
Ponekod so verjeli, da je senca samostojno bitje, ki lahko postane neprijazno do gospodarja, če se do nje ne vede primerno, denimo, neprestano krili z rokami in nogami, zaradi česar se mora tudi senca neprestano spreminjati. Da se ta na lastnika ne bi razhudila, so še
posebno otrokom zabičali, naj bodo čim bolj pri miru oziroma naj se ne gibajo po nepotrebnem. Najmlajšim so prepovedali igrati se s svojo senco, kajti to bi jo lahko tako razkačilo, da bi jih napadla v snu.
Srbi ločijo senco, ki je dvojnica duše (sen), in tisto, ki je dvojnica telesa in predmetov (senca). Senco, dvojnico duše, imajo poleg človeka še živali, drevesa in kamni, ki imajo posebno moč. Človek lahko izgubi senco – dušo, ki se potem sama potika po svetu. Če zleze komu drugemu v glavo skozi oči, lahko žrtev izgubi razsodnost.
Srbi verjamejo, da vse, kar se zgodi senci, se bo tudi lastniku, zato ni bilo dovoljeno komu stopiti na senco. Tudi tedaj, ko je kdo med verskim obredom nosil križ, je vedno hodil v smeri proti soncu, da ne bi stopal po svoji senci niti po križevi.
Ker so Rusi verjeli, da senca zapusti človeka, ko umre, so po njej prerokovali, koliko časa je še komu ostalo. Med božično večerjo je eden izmed domačih odšel na dvorišče in skozi okno gledal preostale, ki so sedeli za mizo. Tisti brez sence naj bi umrl v naslednjem letu. Bolgari so imeli navado pogledati svojo senco ob sončnem vzhodu na praznik svetega Janeza: če je bila cela, je to pomenilo, da bodo vse leto čili, če načeta ali je pešala, pa bo zbolel ali celo umrl. Kdor je hotel vedeti, ali bo preživel naslednje leto, je moral na zimski ali poletni solsticij z božično svečo iskati svojo senco – če je ni našel, bo izpustil dušo.
V varstvu božjega hrama
Kjer so verjeli, da je senca dvojnica človeka, so ga prek nje tudi obredno zdravili. Bolnika z mrzlico so na sončni dan odnesli na dvorišče. Postavili so ga na široko desko in nanjo z ogljem narisali obrise njegove sence, nato pa desko sežgali ali vrgli v vodo. Menili so, da je
senca vzrok človekove bolezni, zaradi katere je ta shujšal in je videti šibak in izčrpan. Rusi so bili prepričani, da jo je treba izvleči iz njega in jo uničiti, zato so bolnika postavili ob zid ter na njem z zabadanjem igel, s kredo ali s sukancem označili njegovo senco. Sukanec so sežgali, igle pa so dali na prag ter prosili senco, naj vzame bolezen nazaj. Pri zdravljenju nekaterih stanj so zdravilci v Bolgariji z nožem ali sekiro udrihali po bolnikovi senci, da bi z nje odstranili povzročitelja bolezni.
Za prostor, na katerega je padala senca neke zgradbe, je veljalo, da pripada tej zgradbi. Človek, ki je bil pokopan v senci cerkve, naj bi bil torej vedno pod njenim varstvom, zato je bilo v Črni gori in Hercegovini prepovedano pokopati samomorilca na območju, kamor je padala senca cerkve.
