Sen o ribah - dež ali sonce

Ribiči menda ne bodo ostali praznih rok, njihove mreže pa se ne bodo ne zavozlale ne strgale, če se bodo prikupili ribjemu pastirju, vodenjaku. Ljudsko izročilo ribo povezuje z vodo, v kateri živi. Ker je nema, je otroci niso smeli jesti, dokler niso znali govoriti, sicer nikoli ne bi spregovorili. Vodna žival je ponazarjala rojstvo in smrt. Če je o njej sanjala ženska, je pomenilo, da bo kmalu zanosila. V pripovedki carična, ki ni mogla spočeti, poje ribo, po obedu pa zanosi in povije otroka. Ukrajinci so svet mrtvih imenovali dežela blaženih rahmanov, ki so bili pol ljudje, pol ribe. Sanjati o ribah je ponekod naznanjalo skorajšnjo smrt, ribe so navadno jedli na zadušne dni.

Sen o sladkovodnih ribah je po ljudski veri lahko napovedal tudi dež (nebeško vlago) ali trdo zimo ali solze (človeško vlago). Kot mrzlokrvna vodna bitja naj bi bile ribe zmožne ohladiti ali ublažiti vročino, zato so z njimi lajšali vročico. Bolniku so ali dali jesti ribo, ki so jo izvlekli iz trebuha ščuke, ali ga pokadili z dimom tlečih ribjih kosti od božičnega kosila ali mu na stopala položili ribje meso.

Vraže o 
posebnih ribah

Ljudsko izročilo ima vraže tudi le o nekaterih vrstah rib. Na čelu ščuke, na primer, naj bi bila odtisnjena križ in kopje, s kakršnim so prebodli križanega Kristusa. Čebelarji so dali ščuko pod blagoslovljeni velikonočni kolač, zdrobili njeno čelno kost, jo pomešali z medom in jo dali za hrano čebelam, da bi bile zdrave. Čeljusti z ostrimi zobmi prve ujete ščuke v letu so obesili nad vhodna vrata doma, da bi bil ta varen pred vsem zlom, njeno okostje pa na vhode na posestvo, da bi bili domači varni pred kužnimi boleznimi. Kosti ščuke so nosili s sabo vse leto, da bi jih varovale pred kačjim ugrizom, njeno glavo pa so obesili v dimnik. Ko so spomladi prvič gnali živino na pašo, so ji na pot nasuli ščukine kosti, da bi bila varna pred zvermi.

Poljaki imajo zanimivo pripoved o nastanku morskega lista. Ko je nadangel Gabrijel devici Mariji povedal, da bo rodila odrešenika, je rekla, da mu verjame le, če bo riba, katere polovico je že snedla, oživela. To se je tudi zgodilo, in tako je nastal morski list. Ko je ta izvedel, da so ribe za svojega kralja izbrale slanika, je spačil usta, ta so odtistihmal skrivljena.

Na dnu ruske reke Sure domnevno biva kralj jesetrov. V noči, ko mesečina sveti na obalne čeri, njegova žena, vodna rusalka, češe svoje zelene lase, car jesetrov pa se vrti okrog nje. Ribič, ki ju opazi, ne bo ujel nobenega jesetra več.

V Bolgariji je krap posvečen svetemu Nikolaju, zaradi česar se z njim pogostijo ob svetnikovem godu. Po legendi je sveti Nikolaj, ko so valovi v močni burji preluknjali njegov čoln, zgrabil krapa in z njim zamašil luknjo v čolnu. Od tedaj mu na njegov praznik darujejo krape. Glavo in desno polovico pečenega krapa so delili ljudem pred cerkvijo, posvečeno temu svetniku. Kost iz njegove glave naj bi varovala otroke pred uroki in nespečnostjo, pa tudi pred oteklinami. Hrvati so govorili, da je na njegovi glavi podoba božje matere, ki v naročju drži Jezusa.

Zmajem podobne jegulje in čiki so veljali za nečisto golazen, sorodno kačam, s katerimi naj bi se tudi parili. Čika so imenovali kačji brat, saj so verjeli, da je njen sorodnik, zato teh rib niso jedli, jegulje pa so smeli uživati le, če v sedmih krajih daleč naokrog ni bilo mogoče najti nobenih drugih rib. Ponekod jih niso lovili, ker bi človeka lahko zadavile ali pa bi se zastrupil z njihovo strupeno krvjo. V zahodni Ukrajini in na Poljskem so juho iz jegulj postregli na božič in svatbah. Po poljskem izročilu je čik/čikan nastal iz žeblja, ki bi ga moral cigan po naročilu zabiti križanemu Kristusu v čelo, namesto tega pa je zmečkal muho, ki je sedla na njegovo čelo, žebelj pa je vrgel v reko, kjer je ta oživel in postal čik/čikan.

Ribolov

Po pripovedkah imajo ribe svojega pastirja, to je vodenjak, ki jate žene iz jezer in rek v druge, jih varuje, se dogovarja z ribiči in jim celo pomaga pri lovu. Če pa ga razjezijo, rib ne spusti v njihove mreže, te celo zavozla in raztrga, kaznuje pa tudi nočni ribolov. Tudi vodenjak se pojavlja v podobi ribe – ščuke, soma ali jesetra.

Za dober ulov so ribiči molili k svetemu apostolu Petru, ki goduje 29. junija, ko imajo tudi ribiči svoj praznik. V Belorusiji je gospodar rib Aleksej, božji odposlanec, ki je preplul morje v rešetu. Na njegov praznik, 30. marca, so predli nove niti za mreže, da bi bil ribji ulov bogatejši. V Bolgariji so ribištvo pripisovali tudi svetemu Nikolaju, zato so 6. decembra opravili simbolno žrtev za zdravje mornarjev in ribičev, tako da so ta dan jedli ribe.