Ko starši zalotijo svojega otroka pri laži, se mu navadno z vso resnostjo trudijo dopovedati, da se lagati ne spodobi in da se z lažjo težave ne odpravijo, kvečjemu se povečajo. A prav vsak izmed teh odraslih se kdaj pa kdaj zateče k laži. To navadno naredimo, ko ne vidimo druge možnosti, verjamemo pa, da nas zaradi širjenja neresnice ne bo doletela kazen. Denimo, ko smo načeloma resnicoljubni, pri kateri malenkosti pa resnico prikrojimo po svoje, ker se nadejamo, da se bomo tako ognili neprijetnostim. Med pogovorom, na primer, prikimavamo ali pritrjujemo sogovorniku, četudi sploh ne vemo, o čem nam govori. Drugemu dajemo občutek, da ga poslušamo, v resnici pa ne slišimo niti besede, ki jo izreče. Ali pa nas kdo povabi na pijačo, kosilo, obisk in se izgovorimo, da, žal, res ne utegnemo sprejeti prijaznega povabila, ker že imamo druge načrte, čeprav jih nimamo.
Lažemo z namenom, tedaj, ko se česa bojimo ali pa se želimo čemu ogniti, se obvarovati pred razočaranjem, zavrnitvijo, izgubo in bolečino. Človek laže, da bi dosegel tisto, kar si želi, včasih pa tudi zato, da bi obvaroval druge. Če menimo, da bi resnica koga prizadela, je veliko verjetneje, da se bomo zatekli k laži v upanju, da jih ne bi ranili. Laž ni vedno in nujno slaba, saj z njo včasih obvarujemo samega sebe in bližnje pred škodoželjnostjo drugih. A tudi nedolžne laži se lahko kaj hitro obrnejo proti nam, zato ni odveč poudariti, da se k njim, tako sodobni dušeslovci, zatekajte izključno, ko pretehtate vse druge možnosti in menite, da so vse slabše od prikrojevanja resnice. Laž lahko namreč zamaje temelje še tako dobrega odnosa. Ko pa izgubimo zaupanje nam dragega človeka, si ga le stežka povrnemo.
Čeprav se k lažem zatekamo iz najrazličnejših razlogov, to še ne pomeni, da je lagati preprosto. Laž je za naše možgane silen napor, saj od nas zahteva, da shranimo nasprotujoče si podatke, laž in resnico, pri tem pa moramo v sebi zavirati željo, da bi povedali resnico. Mnogi se zatečejo k lažem, ker mislijo, da jih je veliko lažje izreči in z manj posledicami. A študije so pokazale, da je laganje veliko bolj obremenilno za naše možgane, kot pa če smo resnicoljubni.
Kot pri mnogo drugih stvareh tudi za to velja, da vaja dela mojstra. Več lažemo, lažje in bolj prepričljivo nam gredo neresnice iz ust. Raziskovalci z Univerze v Northwesternu so denimo potrdili, da lahko z malo vaje vsak postane mojster laži. Udeleženci raziskave so imeli na voljo dvajset minut, da zvadijo svojo lažno zgodbo. Za večino je bilo to dovolj, da so jo prepričljivo povedali sogovorniku in tako resnične kot lažne informacije izrekali z enako vnemo in brez vzbujanja dvomov pri poslušalcu.
Znamenja laži Laži so lahko majhne ali velike, dobronamerne ali škodeželjne, za nekatere celo drži, da je bolje, da jih nikoli ne odkrijemo. A vseeno je dobro vedeti, kako prepoznati lažnivca. Veliko lahko odkrijete že z opazovanjem. Laganje namreč od človeka zahteva veliko večji miselni napor, kot pa če govori resnico. Zaradi laži je nemiren in pod stresom, zato manj nadzira svoje telo. Nekateri telesni znaki pa lahko izdajo, da se za povedanim skriva več kot zgolj izrečene besede. Mnogi se med laganjem dotikajo nosu ali si z roko prikrivajo usta, se praskajo po čelu ali igrajo z lasmi. Dobro je tudi vedeti, da spretni lažnivci že poznajo načine, kako jih lahko telesni znaki izdajo, zato zelo dobro nadzorujejo svoje telo, lahko bi rekli, da so tedaj, ko izrekajo neresnice, celo preveč mirni oziroma togi, da se ne bi izdali. Izogiba se očesnemu stiku. Lažnivec pogosteje mežika oziroma zapre in odpre očesne veke kot sicer. Ljudje, ki lažejo, naj bi se tudi bolj znojili. Predvsem zaradi napetosti in strahu, da jih bo kdo odkril. Kdor izreka laži, je običajno zelo nemiren. Ne ve, kaj bi počel z rokami, se prestopa ipd. Človeku, ki laže, še posebno če čuti, da ga bodo odkrili, se zatikajo besede, lahko začne tudi jecljati, pri govoru uporablja več mašil kot sicer. Na govorne znake se zanašajte le, če osebo oziroma njen način govora ter morebitne posebnosti poznate že od prej. |
Okoli prinašamo tudi sebe
Vsak od nas kdaj pa kdaj izusti laž, četudi smo že na lastni koži izkusili, da ji pogosto sledijo težave. Zato se je smiselno vprašati, zakaj še kar naprej to počnemo. Razlog za laganje naj bi bil povezan z našo samozavestjo, razlaga psiholog Robert Feldman z Univerze v Massachusettsu. S sodelavci je ugotovil, da se ljudje bolj zatekajo k lažem, ko je njihova samozavest na majavih nogah.
Mnogo živali zavaja druge živali, k čemur jih sili preživetveni nagon, da bi se obvarovale pred plenilci ali pa ujele plen. A samo človek je nagnjen k temu, da poleg zavajanja drugih vara tudi samega sebe. Ljudje se tako vživijo v mreže lastnih laži, da včasih težko ločijo med resničnim in izmišljenim, pravi Feldman, ki je svoje trditve potrdil v več eksperimentih. V enem sta se denimo neznanca prvič pogovarjala, njun pogovor pa je bil ves čas sneman.
Pozneje so vsakega prosili, naj si ogleda posnetek in pri tem prepozna, ali je izrekel kar koli, kar ni popolnoma resnično. Raziskovalci so se namenoma izognili temu, da bi neresnične besede imenovali z izrazom laž, ki ima izrazit moralni podton. Prav tako niso opredelili, kaj naj bi neresničen podatek pomenil, temveč so prepustili presojo udeležencem.
Pred ogledom posnetka so vsi zatrjevali, da so bili v pogovoru povsem iskreni in resnicoljubni. Ob gledanju posnetka pa so bili presenečeni nad tem, da vse njihove besede vendarle niso držale. Raziskovalci so ugotovili, da sta se skoraj dve tretjini ljudi v desetih minutah pogovora najmanj enkrat zlagali.
Feldman pravi, da ljudje lažejo skoraj refleksno, nehoteno oziroma nenadzorovano, in se običajno ne zavedajo, da to počnejo. To ne počnemo le zato, da bi naredili vtis na druge, temveč predvsem, da bi ohranili pogled na samega sebe takšen, kakršen želimo, da bi bil. Želimo biti všečni, želimo, da pogovor čim lepše steče, želimo se izogniti nesoglasjem ali da bi z napačnimi besedami koga užalili.
Biti všečni
Med spoloma ni razlike v tem, koliko kdo laže. Moški se enako zatekajo k neresnicam kot ženske, le da to počnejo večinoma z namenom, da bi sebe prikazali v lepši luči. Ženske, na drugi strani, pa pogosto lažejo, da bi pomagale drugim, da bi se počutili bolje. Feldman in njegovi sodelavci so odkrili še, da se ekstravertirani ljudje pogosteje zatekajo k lažem kot introvertirani.
Da neznancem brez večjih ovir in zadržkov lažemo, je potrdil že Feldman. A Jennifer Argo z Univerze v Alberti je odkrila, da to sproščeno počnemo tudi v krogu znanih ljudi. Njena študija je pokazala, da se ljudje v pogovoru s sodelavci še pogosteje lažejo, kot če se pogovarjajo z neznancem. Udeleženci raziskave so morali prebrati izmišljeno zgodbo o tem, kako so kupili nov avto in pozneje v pogovoru s sodelavcem ugotovili, da je ta kupil enak avto, vendar je zanj plačal manj. Ko so jih raziskovalci vprašali, ali bi sodelavcu priznali, da so sami dali več za nakup, je večina odgovorila, da bi se raje zlagali, četudi je šlo za manjše zneske. Veliko lažje bi resnico povedali neznancu, so še dejali. Argojeva meni, da se v očeh znanih ljudi želimo prikazati v dobri luči, posebno če nam mnenje drugega nekaj pomeni, prav tako pa želimo zavarovati svoj lastni jaz oziroma svojo predstavo o tem, kakšni smo.
